V petek, 18.3.2011, zvečer, sem imel prvi letošnji preizkus pripravljenosti pred letošnjim DOSom. V nočni vožnji sem, skupaj z Gregorjem Weisseisnom, Markom Obranovičem, Ivom Pirnarjem in Andrejo Jagodic, torej letošnjimi in lanskimi dosovci, poskušal prevozili diagonalo po Sloveniji. V kombiju nas je spremljal voznik Janez.
Bolj kot smo se s kombijem bližali predvidenenmu začetku, bolj je deževalo. Po postanku v Murski Soboti, smo soglasno sklenili, da ne gremo do Hodoša, temveč, da se s kombijem spuščamo po trasi do prenehanja dežja. To smo dočakali malo naprej od Ljutomerja, kjer smo nekaj pred deseto zvečer, razen Iva, ki naj ne bi vozil ponoči, in voznika Janeza, začeli kolesariti. Dežja ni bilo več, ceste so bile suhe, temperature bolj tople kot hladne, veter v hrbet, tempo pa ravno pravšnji. Med 33 in 40 km/h. Ure in kilometri so minevali kot bi mignil, kmalu je bila polnoč, za nami že prvi resnejši klanci, še več pa jih je čakalo pred nami. Ohladilo se je in na spustu s Trojan je bila prava ledenica, od katere smo si opomogli šele na prvem malo daljšem postanku v Domžalah, kjer je bila za nami okoli polovica poti. Tudi v nadaljevanju je bil tempo vožnje vse prej kot počasen in v Bertokih, kamor smo prispeli pred osmo uro zjutraj, je bilo moje povprečje, po 280 prevoženih kilometrih, 29,9 km/h. Tam smo našo skupno vožnjo, pri kateri se nam je v Ljubljani pridružil tudi Ivo, zaključili, saj je imel Gregor namen s kolesom še domov Komendo, torej dodatnih 140 km, enako pa tudi jaz, le, da je pri meni število dodatnih kilometrov manjše.
Andreja je pokazala zelo dobro pripravljenost, izvrstno je prestala nočno vožnjo in dokazala, da ima resen namen prevoziti letošnji DOS.
Relacija naše nočne vožnje je bila torej Ormož (5 km prej)-Bertoki, tako da cela diagonala ostaja izziv za kdaj drugič. Po obveznem preoblačenju v Bertokih, je bil na vrsti zadnji del te poti. Treba je bilo priti še domov. Gregorju se je pridružil še Ivo, vsi trije pa smo družno vozili do Divače, kjer sem se obrnil proti domu, vmes srečal še kolesarskega kolega in še z njim prevozil en krog, na koncu pa se mi je števec ustavil pri 371,5 km, s povprečjem 29,1 km/h.
Pripravljenost v tem obdobju je torej še kar dobra in z vožnjo s starim aluminijastim kolesom sem kar zadovoljen. Še posebej z vožnjo v klanec. Seveda pa je potrebno v preostalem času do štarta letošnjega DOSa postoriti še marsikaj.
Bolj kot smo se s kombijem bližali predvidenenmu začetku, bolj je deževalo. Po postanku v Murski Soboti, smo soglasno sklenili, da ne gremo do Hodoša, temveč, da se s kombijem spuščamo po trasi do prenehanja dežja. To smo dočakali malo naprej od Ljutomerja, kjer smo nekaj pred deseto zvečer, razen Iva, ki naj ne bi vozil ponoči, in voznika Janeza, začeli kolesariti. Dežja ni bilo več, ceste so bile suhe, temperature bolj tople kot hladne, veter v hrbet, tempo pa ravno pravšnji. Med 33 in 40 km/h. Ure in kilometri so minevali kot bi mignil, kmalu je bila polnoč, za nami že prvi resnejši klanci, še več pa jih je čakalo pred nami. Ohladilo se je in na spustu s Trojan je bila prava ledenica, od katere smo si opomogli šele na prvem malo daljšem postanku v Domžalah, kjer je bila za nami okoli polovica poti. Tudi v nadaljevanju je bil tempo vožnje vse prej kot počasen in v Bertokih, kamor smo prispeli pred osmo uro zjutraj, je bilo moje povprečje, po 280 prevoženih kilometrih, 29,9 km/h. Tam smo našo skupno vožnjo, pri kateri se nam je v Ljubljani pridružil tudi Ivo, zaključili, saj je imel Gregor namen s kolesom še domov Komendo, torej dodatnih 140 km, enako pa tudi jaz, le, da je pri meni število dodatnih kilometrov manjše.
Andreja je pokazala zelo dobro pripravljenost, izvrstno je prestala nočno vožnjo in dokazala, da ima resen namen prevoziti letošnji DOS.
Relacija naše nočne vožnje je bila torej Ormož (5 km prej)-Bertoki, tako da cela diagonala ostaja izziv za kdaj drugič. Po obveznem preoblačenju v Bertokih, je bil na vrsti zadnji del te poti. Treba je bilo priti še domov. Gregorju se je pridružil še Ivo, vsi trije pa smo družno vozili do Divače, kjer sem se obrnil proti domu, vmes srečal še kolesarskega kolega in še z njim prevozil en krog, na koncu pa se mi je števec ustavil pri 371,5 km, s povprečjem 29,1 km/h.
Pripravljenost v tem obdobju je torej še kar dobra in z vožnjo s starim aluminijastim kolesom sem kar zadovoljen. Še posebej z vožnjo v klanec. Seveda pa je potrebno v preostalem času do štarta letošnjega DOSa postoriti še marsikaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar