1229,2 km čiste uživancije

Naj začnem na koncu. TANteamu je uspelo tisto, kar smo si zadali za cilj na letošnjem DOSu. Zmagala sva v konkurenci mešanih dvojic in postavila najboljši povprečni čas v tej kategoriji. Ampak od vsega najbolj pomembno je, da sva celo pot dobesedno uživala. Torej čista uživancija. A gremo po vrsti. 

Po več kot pol leta teka, fitnesa, hoje v hribe, pohodništva in skrbno načrtovanih težkih kolesarskih treningov, sva se s Tanjo v četrtek, 9. maja 2013, točno ob 20.54 uri pognala s štartne rampe na Dirki okoli Slovenije.

Tisti dan je bila Tanja do 13.15 še v službi, kjer poučuje znanja željno osnovnošolsko mladino. Jaz sem imel dopust, a daleč od tega, da bi počival. Opraviti je bilo treba še nekaj nakupov in seveda bedeti nad tem, ali smo opravili tehnični pregled, ali ne. Seveda pri tem ni bilo težav, popodne sem pojedel dvojno porcijo pašte, uspelo mi je tudi zadremati za kako uro, potem pa je naju s Tanjo v Postojno odpeljal moj starejši sin Vasja.


Tam je že bila zbrana ekipa, ki je usposobila vso tehniko in vse potrebno za dirko. Dirko, ki naj bi bila nekaj posebnega. In je tudi bila.

Kake pol ure pred štartom sva bila v garaži, kjer se zbirajo tekmovalci pred štartom. Še nekaj slikanja, izjav, izmenjanja dobrih želja s konkurenco in ostalimi prijatelji in že sva bila na štartni rampi.

Že štart je napovedal, da ne bo heca. Tanja je potegnila, da sem jo komaj dohiteval, kmalu se nam je pridružil kombi in od vsega upanja in pričakovanja sva pristala v realnosti. V temi noči, ki se je naredila in popolni osredotočenosti na vožnjo. Pred Rakitnikom rečem Tanji, naj vozi, kot sva se dogovorila, da vsi vemo, česa je sposobna. A naj ne pretirava. Vsaj v začetnem delu dirke ne. Srečno, Tanja, drži se, veš kakšen cilj sva si zadala. Držim pesti, da bi ti šlo dobro. Potem gre naprej, jaz pa v avtodom in na Kozino, kjer je bila menjava. Vsi vemo, da bo Tanja na tem DOSu dobesedno trgala asfalt. Težkih treningov in ogromno strmih klancev je bilo v času priprav na letošnjo sezono na pretek, čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno.

Vmes smo stalno gledali na spletno aplikacijo organizatorja, kjer je bilo možno spremljati napredovanje tekmovalcev. Tanji gre super, hitra je, prehitra. Njena ekipa pravi, da ni prehitra in da vozi zelo lahkotno. Kar naenkrat je v Kozini.

Menjava. Tanjin del ekipe skoči iz kombija, moj del vanj in že vozimo. Zdaj gre tudi pri meni zares. Tudi pri meni je koncentracija na vrhuncu, ampak ne morem biti ravodušen do tega, kar sem videl ob menjavi. Tanjin pogled, ki je nakazoval veliko željo in voljo, da pokaže vse, kar zmore in kar je natrenirala. Da na tej dirki ne bo varčevanja z močmi, da bo šlo na polno.

Kmalu smo na obalnih hupserjih, ki so bili hitro mimo in na katerih je ponekod vedno precej navijačev. Kubed, Babiči in Pomjan so sinonim za strmino. A ko je ob cesti skupina navijačev, ki navijajo za vsakogar, ki pripelje mimo, niti ne čutiš, da voziš v klanec, ki ima skoraj 20%. Pod 12 km/h ni šlo na nobenem od teh klancev, potem še Seča, Valeta, Belveder, Markovec, Črni Kal in že smo na Kozini, kjer je bila ponovna menjava. In spet tisti ubijalski Tanjin pogled. Komaj smo prišli do Rožne Doline, je že bila tam. Zelo hitro.

Menjave sva si določila glede na konfiguracijo. Mene je seveda čakala Predmeja na domačem terenu. Na Colu se do mene zapelje nek avto. Nič mi ni jasno. Odpre se desna šipa, v avtu pa vidim Vasja. Sin je delal ponoči, celo noč nas je spremljal, zdaj pa nas je prišel pozdravit. Enkratno. To mi je dalo novih moči in malo zatem me je čakal še nov del od Cerknega, preko Bukovega in Grahovega do Bače pri Modreju. Vse gre po načrtu, tempo soliden, težav pa nobenih.

A čaka nas Vršič, kjer sem imel zadnji dve leti velike probleme. Menjava med Sočo in Trento je minila v znamenju moje negotovosti in vprašanja, kaj če se bodo spet pojavili krči. Lani je bilo tako grozno, da je bilo za odstopit. Letos pa ... Nobenih težav, tempo kar dober, prehiteval sem nekatere druge tekmovalce in nasploh užival. Toliko moči je bilo, da smo kontaktirali tudi z ekipo Silva Pšeničnika, ki je imel krče. Na vrhu smo imeli 10. čas, med vsemi dvojicami pa smo bili 6. Super. In že smo bili v Kranjski Gori, kjer je bila nova menjava.

Mene je čakala še Šenturska Gora, potem Črnivec, kjer nas je pričakal Simon Krašna in proti petkovemu večeru še Sleme. V 24 urah smo že bili v Dravogradu, krepko čez polovico trase. Še prej, v Šoštanju, sta nas obiskala Sandi (moj prijatelj iz vojaških dni) in njegova boljša polovica Gordana. Kot vsako leto sta nam prinesla slastne palačinke. Njam. Tudi v Dravogradu nam Olga in Tanjana teta Tončka vsako leto pripravita pašto, štrudelj in ostale dobrote, da je kar težko iti od tam. Hvala, Olga in Tončka, zlati sta. A je treba na pot, ker bo Tanja kmalu v Kamnici.  

Kar se hrane tiče, je treba še posebej omeniti slastno potico, ki jo je spekla Tanjina mama. Enkratna in zelo sočna potica, ki je kar ne moreš nehati jesti. Njam, njam, njam.

Po menjavi v Kamnici Tanjo odpeljejo na Gorčko na naslednjo menjavo. Nekaj ur spanja ji bo prav prišlo, mene pa čaka nočna izmena. Saj dokler so bili klanci je še nekako šlo, v Šentilju je bilo spet ogromno gledalcev (kot vsako leto), od Trat do Gornje Radgone pa je bilo mučenje. Trpljenje. Saj ni bilo nič posebnega, le tempo je padal. Ni šlo čez 30 km/h. Le ravnina in ravnina in nič drugega kot ravnina. Dolgčas. Ena vas, pa druga, tretja, vse so se mi zdele enake, čeprav sem tisti del že dostikrat prevozil. Za Radenci pa mi ekipa le pove, da je kak kilometer in pol pred nami Sandi Bayer. Kmalu po Cankovi ga prehitim. No, če smo Sandija prehiteli (na koncu je bil tretji med posamezniki), potem že ne gremo ravno počasi. Končno so prišli tudi klanci in domači teren valovitega Goričkega je bil pravi balzam. Tiste klance in še mnoge tam okoli sem prevozil že neštetokrat. Res čista uživancija.

Tanja pa že čaka na menjavo. Lani je bila na soboto zjutraj vsa uničena, letos pa je bila naspana in naspidirana in že je letela proti naslednji kontrolni točki.

Sobotno jutro nam je prineslo dež. Tanjo je opralo do Šentjurja, mene pa od tam naprej. A ni problema. Nič nas ne more zaustaviti. Dež kmalu poneha in že smo v Novem mestu. Tam je vsakoletna postojanka. Moja mama in oče sta prinesla pašto in štrudelj, prišla sta še brat Matjaž in njegov sin Rok, ter precej prijateljev. Nismo bili dolgo tam, že je prišla Tanja, jaz pa gasa proti Vahti. Proti vrhu je začelo deževati, srečamo Janija Brajkoviča in tik pod vrhom prehitimo še Avstrijca Ladlerja, ki je bil na koncu drugi med posamezniki. Na vrhu le oblečem pelerino, nobene druge zaščite za dež ne rabim. Lije kot iz škafa, jaz pa uživam. Le še malo imamo do cilja. Glava na balanco in šibamo proti Metliki. Tudi čez razgiban teren do Črnomlja je letelo. Tam je bilo na kontrolni točki precej navijačev, med njimi pa Irena (moja sošolka iz novomeške gimnazije) in njen mož Božo. Žal je bilo časa le kratek pozdrav in že smo šli naprej.

Na začetku vzpona iz Kanižarice proti Staremu trgu mi ekipa pove, da je kake 3 km in pol pred nami ena moška dvojica. Očitno v ta dolg klanec ni šlo počasi, ker je imel Dream Team v Starem Trgu le še kakih 100 metrov prednosti.

Potem pa ... Tanja jih je začela loviti in jih v enega od klancev tudi dohitela. Kar nekaj kilometrov kasneje sem začel vzpon proti Bloški polici precej za enim iz te dvojice, na vrhu pa sem bil dosti spredaj. Kasneje smo se izmenjevali. Enkrat eni pred drugimi, malo zatem obrnjeno, pa spet in spet. Naslednji 16 km kronometer je bil Tanjin. Do Unca ji je šlo med 35 in 40 km/h. Zasluženo jo je nekdo na enem od spletnih forumov poimenoval Turbo Tanja!

S Tanjo in TANteamom smo prišli v cilj v soboto ob 19.13. Po 46 urah in 19 minutah. 

Ni bilo lahko, bile so krize, a vredno je bilo vztrajati, da lahko rečemo: ČISTA UŽIVANCIJA! Zadovoljstvo je bilo popolno, saj sva bila konkurenčna tudi med moškimi dvojicami. Na koncu sva zasedla skupno 12. mesto in premagala 8 moških dvojic.

Super ekipa TANteam se je trudila in izkazala po svojih najboljših močeh ter nama zelo pomagala k uspehu. Naj navedem le nekaj zapisov članov ekipe, ki so nastali nekaj dni po končani dirki:

Ares

Dobar dan!

Prije svega čestitke svima na odličnom rezultatu i pobjedi na DOS 2013! Svi ste bili odlični, a vi ste, Tanja i Andrej bili čudesni! ČUDESNI! Kako ste vozili na kraju, nakon 40 sati utrke po ne baš idealnim uvjetima, to je bilo nevjerojatno! Bilo bi mi jako žao da to nisam vidio i iskusio. Ponizili ste više od nekoliko muških teamova. Nadam se da ćete još puno puta ovako voziti. Jako mi je žao što u nedjelju nisam mogao doći na proglašenje i što sam morao onako brzo otići natrag u Zagreb. Nadam se da se ne ljutite. Ako smijem primjetiti, Tanja, vozila si po ravnom bolje od Andreja, tvoj izraz odlučnosti, usredotočenosti i želji za što boljim rezultatom bez obzira na bol u koljenu u zadnjoj etapi (kronometru od 16 km u zadnjoj dionici prije Planine) bit će mi inspiracija kad god mi bude teško ili mi se ne bude dalo izaći na trening. Da ne kažem da sam ponešto posramljen budući da nisam mogao držati trkački tempo Andreja na uzbrdicama oko Starog trga :) BRAVO!

Lijep pozdrav iz Zagreba

Igor
Pozdravljena Tanja /  Andrej
Upam, da sta si malo odpočila. Tako kot Ares, tudi meni bi bilo žal, da ne bi bil priča temu vašemu izjemnemu podvigu.
Jaz sem še zmeraj pod vtisom dirke. Ne morem pozabiti Tanje, ko je od Starega trga v klancu lovila in prehitela Dream team. V tistem klancu smo vsi biciklirali s tabo in spremljali vsak tvoj obrat. Priznam, da je takrat adrenalin v kombiju narasel, zaspanost je kar odšla.  Kljub že tolikim uram vožnje, težavam s kolenom, si vztrajala in jima na pošten način dala vetra…
TANJA… CAR SI² !
Andrej, o tebi, kaj naj rečem, ……pa stalno smo te čakali… od nikjer tebe… moraš mal več trenirat, da boš hitrejši …  ;-)   Kaj čez Kozjansko si se peljal s kombijem? V Brestanico smo prišli samo 2 minuti pred tabo, pa se nismo nikjer ustavljali .  Incredibile, si JJJ.
Ne vem koliko sta si pogledala vmesne rezultate. V enajsti etapi sta imela 8. skupni čas. To je bila vaša najhitrejša etapa po uvrstitvi …….  VSAKA ČAST!
Kateri bojo vaši naslednji izzivi ne vem, ne dvomim, da jih ne bosta uresničila. Sta neverjetna in lahko vzgled vsem nam in marsikateremu profi kolesarju. V čast mi je bilo sodelovati z vama.
Še enkrat iskrene čestitke za zmago in lep pozdrav iz Izole, Igor

Branko R. 

Tudi z moje strani pohvala tako Tanji kot Andreju. Super sta bila. Dirka, ki sta jo odpeljala je nakaj fantastičnega.

Imeli smo izgleda tudi pomočnike od zgoraj, da se je vse izšlo po načrtu, pa čeprav ni bilo tiste prave"uživancije".

Velika razlika je med lansko 1001 miljo in DOS-om. Presenetila me je uigranost ekipe, kjer so vsi vedeli kaj morajo narediti, pa čeprav smo nekateri prvič bili v taki vlogi in se  komaj poznali.

Dejan

Rezerve so vedno, samo jih je včasih težko najti. Vseeno pa so nekatere povprečne hitrosti kar zastrašujoče. Ko gledam Kozino-Kubed....skoraj 40 na uro! Saj se 10 km samo spuščaš, ampak je tudi nekaj vzponov in očitno jih Andrej v temi ni videl ;)
Naj še za konec dodam, da sem zadovoljen, da ni niti enkrat prišlo "ko kratkega stika" med člani ekipe in tekmovalci, predvsem pa, da ni prišlo do nobenega padca!! 

Epilog
Po DOSu se svet ni ustavil in življenje teče dalje. Letos nas čaka še nekaj težkih, a lepih in uživaških tur in brevetov. Kaj pa DOS 2014? Takrat imamo letošnjemu rezultatu še nekaj za dodat. Če bo le zdravje služilo. 

Na koncu se TANteam zahvaljuje vsem sponzorjem, vsem, ki ste naju na tej preizkušnji spremljali ob progi ali preko računalnika, vsem, ki ste prebedeli dve noči in zaradi nas niste spali, ki ste navijali za nas in seveda vsem tistim, ki ste verjeli v naš uspeh. Mislim, da vas nismo razočarali. Veseli smo bili vsakega sporočila, zapisa na forumih, telefonskega klica, ... TANteam ma vas rad!