Tanja: 2. del

Na klancu na Kozaršče se je mimo pripeljal avto, v katerem je voznik mahal in navijal. Sem pomahala nazaj in se osredotočala na klanec. Na vrhu pa… uau, klubski kolega Kristjan, član lanske ekipe Tanteama, s fotoaparatom v roki. Zelo, zelo sem se ga razveselila. Navijal je, bodril, njegov obraz je bil en sam smeh… Hvala, Kristjan.

 

Potem pa ravnine do Kobarida. Oblačno, mokra cesta, nasprotni veter. Ja, začelo se je, čeprav dežja nisem še pričakovala. Ta veter mi ni bil niti najmanj všeč, ker enostavno nisem mogla voziti hitreje. Jezilo me je, a ni šlo. Komaj sem čakala klance nad Kobaridom, tam ni bilo tako monotono, niti vetrovno. Nenadoma se je začela oglašati mišica nad levim kolenom. Včasih me ob začetku treninga tam boli, potem pa mine. Zdaj pa ni. Kljuvala je ta bolečina, a se je dalo voziti. Pri Žagi me dohitita dva kolesarja, prvi, nisem ga poznala, pripomni, »dejmo, dejmo…« in se odpelje mimo, drugi pa je bil Silvo Pšeničnik. Uau, Silvo, vesela sem bila, ko sem ga zagledala. Odličen kolesar in borec. Kar pognalo me je za njima. Zdaj vem, kaj mi je bilo, da sem tako vlekla. Sama sem bila, nikjer nikogar. Na Žagi se vsi trije podpišemo na kontrolni točki. Onadva sta se ustavila, jaz pa sem odpeljala takoj naprej in se trudila, trudila, do Soče, da me ne bi ujela. Tam pa, naša scena s Cola, samo ekipi sta se zamenjali. Zdaj pa Andrejevi niso bili pripravljeni. Pa kaj. Malo mi je šlo na smeh, ko sem videla Matejev presenečeni obraz, ko je stal na vratih avtodoma…. Veselo sem odpeljala naprej, nič me ni motilo. Bodo že prišli za mano. In so res, je brzel avtodom po ozki trentarski cesti… Malo pred Trento uspeva zamenjati, Andrej je bil te »napake« pri menjavi precej manj vesel in že se je začel vzpon na zanj zloglasni Vršič. Dajmo, naj ti letos »u nulo« uspe…

 

Pograd v avtodomu je bil tako fajn, da sem skoraj vsako vožnjo do naslednje etape zaspala. Kljub temu, da sem bila v zadnjem delu in je treslo, rukalo, saj so naše ceste, da so še tlačani v srednjem veku po boljših vozili… Tako sem spala tudi ovinke na Vršič in se zbudila na vrhu, med zidovi snega ob cesti. A to je to….?

 

In že smo se spustili navzdol, do mesta ponovne menjave, tik pred Kranjsko Goro. Pojedli pašto in se  spet pripravili na mojo vožnjo. Hitro je tole šlo, pravzaprav nisem uspela v času, ko nisem vozila, dobro in sproščeno zadihati, že je bilo treba spet na pot. Andreju je šlo na Vršič odlično, v ta klanec je strnil vse svoje ure napornih treningov v minuli zimi. Da se mu maščuje za vse težave, ki jih je tu imel na preteklih DOSih.

 

V etapi, ki je bila pred mano, od Kranjske Gore do Golnika, sem imela lani hud nasprotni veter. Skoraj ni šlo čez 20km/h. Letos pa v hrbet. To!!! Kakšno olajšanje po tistem matranju na ravninah do Kobarida…. In je do Jesenic letelo. A se je pojavil problem. Bolečina nad levim kolenom. V avtodomu čez Vršič sem nanjo pozabila, ker me takrat ni bolelo. Zdaj pa se je spet pojavila, hujša kot kdajkoli prej. Na trenutke mi je bilo, kot da so me nad koleno ustrelili. Voltaren pa v avtodomu, ki je že šel mimo mene… Kaj zdaj? Bolelo je, počasneje je šlo, sanje o hitri vožnji so se sesule, ekipi nisem upala povedati, da mi je hudo, saj mi itak ne bi mogli pomagati, sram me je bilo, ker grem tako počasi…. Pripeljala sem na Slovenski Javornik, tam veseli fantje na kontrolni točki, ploskanje ob prihodu, čestitke, tudi direktor dirke, Andrej Berginc je bil tam, on je poosebljena energija, DOS v živo, da ti vedeti, da si najpomembnejši in vsak od nas, kolesarjev na DOSu je nagrajen s popolnoma enakim občutkom te naj pomembnosti. Dobro, dobro gre, sem rekla, v meni pa je vpilo, a imate Voltaren, a imate Voltaren, boliiii… A sem šla dalje. Vedela sem, da nimajo tega čudežnega mazila in če bi samo nakazala, da je z mano kaj narobe, bi me sesulo. Tako pa sem z bolečinami zagrizla v klance okrog Begunj, Tržiča in končno sem morala povedati tudi fantom v ekipi, zakaj moja vožnja ni moja vožnja ampak »kr neki«….

 

Tako smo zgrizli do Golnika, fantje so me spodbujali in Brane, vodja ekipe mi je ob menjavi rekel, da sem zmagala. Jaz pa v avtodom, na svoj pograd in bila sem tako zmatrana in razbolela, da nisem vedela, kaj bi. A, akcija. Vzela sem tisti Voltaren iz škatle z zdravili in ga trla, trla v mesto bolečine… Nato sem si s konjskim mazilom dolgo masirala utrujene noge. Zdaj me je bolelo vse. Kako naprej? Zavedala sem se, da imam krizo in da bo treba iz nje vstati in voziti dalje. A kako? Napisala sem sms Danijeli, da mi je hudo, da koleno boli…. Da vse boli… Je spodbujala in njen odgovor me je vsaj malo pomiril. Potem sem se zjokala domov in končno zaspala. Na Črnivcu sem se zbudila pomirjena, a vseeno me je skrbelo glede nadaljnje vožnje. Andreju pa je šlo tako dobro….. Čutila sem cmok v grlu in se pripravljala na svojo novo etapo. Do Šoštanja. Na Črnivcu pa, Simon Krašna, prišel nas je pozdravit. Simon, ko bi vedel, koliko dobrega si naredil s svojim prihodom…. Njegova izjava, da zgleda ekipa bolj utrujena kot midva z Andrejem, je bila pa sploh neverjetna. Simon, pravkar prestajam dosovsko krizo, pa še »dobro« izgledam?

 

Bolečina je popustila, dalo se je voziti. A ne tako, kot znam in sem si zamislila. Nisem hotela utrujati nog, nisem vedela, kaj bo, dolga pot je bila še pred nami. A treba je bilo vztrajati in se boriti dalje. Zato smo tukaj.

 

Na menjavi pred vzponom na Sleme sta nas pričakala Andrejeva prijatelja, Sandi Forštner in njegova Gordana, ki nam vsako leto pripravita super palačinke. Letos so bile še posebno dobre… Kratek pozdrav in pogovor z njima, zahvala in že je Andrej brzel na Sleme, mi pa z avtodomom proti Dravogradu, na pašto pri mojih sorodnikih. Olga in teta Tončka sta se letos že v tretje trudili za nas, hvala, hvala za vse. Postregli so nas kot v hotelu in že smo šli dalje.

 

Bolečina nad kolenom je ostala, a ne tako huda kot na etapi do Golnika. Zato sem uspela misliti na cilj, da mi bo etapa od Dravograda do Kamnice všeč. Lani se mi je tu zelo spalo, komaj sem jo zvozila, zato sem si rekla, da bom letos na vožnji prav tu zelo uživala. In sem res, mokra cesta je postala suha, dežja ni bilo od nikoder, ekipa se je hecala in me spodbujala, klančki na tej poti so bili prav fajn, no, potem pa je prišla zaspanost. Ura je bila ta prava, proti enajsti zvečer. In sem morala pospraviti svoj ponos, se ustaviti, za minuto mahati z rokami in telovaditi, potem pa dalje. Zaspanost je minila, me je pa zato nekaj km prej, kot je bilo načrtovano, pričakal Andrej z menjavo. Fantje me poznajo in so že vedeli, koliko je ura…. A so se tokrat zmotili. Saj pot sem predala Andreju, spalo se mi pa tistih nekaj km, ki sem jih še imela prevoziti, zagotovo ne bi. Sem se tako odločila.

 

Naslednjo etapo sem začela sredi noči, ob treh zjutraj. Andrej je v tem času prevozil skoraj vse goričke klance in tudi nekaj prekmurskih ravnic. Mi pa se z ekipo nismo ustavili v Šulincih blizu Gornjih Petrovcev, kot bi se morali, ampak v enih drugih Šulincih tam blizu (Andrej se je zato jezil), zato sem za zajtrk najprej odvozila en 10% klanec. O, zlato Goričko, kako sem te čakala. In, super, da smo zgrešili ta prave Šulince, ker mi je tisti klanec tako dobro del…. Spomini na treninge tukaj in priprave na Francijo pa 1001 Miljo lani so enkratni. Noga je bila kot bi uplahnila med nočnim počitkom, vsaj v začetku te etape me ni nič bolelo, potem pa spet, a ne hudo.

 

Malo naprej od Gornjih Petrovcev je ob treh zjutraj ob cesti čakal osamljen navijač, naš dobri prijatelj in slovenski vojak Murek. Je vztrajal, bilo je hladno in megleno in…. Še zdaj mi je hudo. Nisem se ustavila in mu segla v roko, samo pozdravila sem ga, pomahala, saj sem ga bila zelo vesela, a sem vozila naprej. Še enkrat smo se srečali, na križišču, kjer je naša pot šla desno, njegova pa levo in ponovno sva se pozdravila. Murek, oprosti in hvala za vse tvoje spodbude in pripravljenost pomagati.

 

Začela sem voziti v dolg spust, ne vem, od kje se je vzel in nič nisem videla naokrog, ker je bila trda tema. So mi pa fantje v kombiju končno uštimali partizanske pesmi, ki si jih prepevam na brevetih ponoči, ko se mi spi, včasih naredim cel koncert za fante v skupini. Cel arzenal jih znam in me čisto prebudijo.

 

V jutranjih urah smo prispeli v Moravske Toplice, kjer je bila kontrolna točka in počutila sem se veselo, do neba, tudi zato, ker sem bila lani ravno tukaj, na tem mestu na svoji prelomnici. Bom zmogla nadaljevati? Letos pa super, kar samo od sebe je šlo.

 

Ne, ni še konec. Najboljše še sledi ...