Tanja: Do cilja (3. del)

In sem peljala naprej, v Radomerje, tam pa spet menjava, avtodom in vožnja v njem do Ptujske Gore. Ko sem začela pripravo na novo vožnjo, se je naredil že nov dan, Branko je skuhal kavo za ekipo in vzdušje je bilo ta pravo. Vreme pa ne, že je deževalo, sivina čez in čez. A sem bila lahko upravičeno hvaležna usodi, ki me do tistega trenutka na DOSu še ni premočila, pa se je dež kar nekajkrat napovedoval. 

Ko smo z ekipo pripravljeni čakali Andreja, se nam je ob njegovem prihodu na Ptujsko Goro ponudil veličasten prizor. Je prihajal po klancu navzgor, meni se je zdelo, da hitro, kot da ga je ena sama moč, za njim naš veliki kombi in Na juriš na ves glas. Toliko klancev je že prevozil na letošnjem DOSu, pa je deloval, da iz etape v etapo še pridobiva in ne izgublja. Potem je izginil v enem od ovinkov in naslednji trenutek je že bil ob nas. Bravo, Andrej.

In že sem vozila proti Šentjurju. Etapo sem poznala že od lanskega DOSa, prav fajn je bila. Začelo je spet deževati, pa me ni motilo, pravzaprav je bilo super. Vsaj prvih nekaj kilometrov v dežju. V Šmarjah pri Jelšah, ko sem se ponovno podpisala na kontrolni točki, sem bila prav dobre volje, fantje tam pa ne. Kako bi le, stati v dežju in čakati na nas, ki smo se vsake toliko pripeljali in se podpisali, drugih zanimivosti pa ni bilo.

Mi smo šli naprej, deževalo je vse bolj in bolj, noge so postajale težke, kolo nikakor več okretno in začelo me je zebsti. Sem se probala prepričati, da je fajn, pa ni bilo. Predvsem zaradi mraza. A že sem bila v Šentjurju in etapo je, še vedno v dežju, ponovno prevzel Andrej. 

V avtodomu pa takoj v suha oblačila, Dejan je prinesel čaj in že smo šli dalje. Sem zadremala na svojem pogradu, pa se zbudila, vmes med vožnjo tako nekajkrat, avtodom pa je vozil, vozil in vozil po naših razdrapanih cestah. Enkrat mi je na tej vožnji uspelo, da sem z glavo butnila v steno, očitno smo zapeljali v res veliko jamo, ki se ji ni bilo mogoče ogniti. So se pa fantje pri vožnjah res potrudili in jih omilili, kolikor so le mogli. 

Tokrat se mi je zdelo, da vozimo res dolgo in ko smo prišli v Brestanico, v kraj ponovne menjave, mi je bilo rečeno, da imam samo 10 minut časa do Andrejevega prihoda. Kaaaaj? Potem je šlo bliskovito, a vseeno sem bila ob večino svojega rituala pred novo etapo. Rituala, v katerem mi je Igor pripravil kolesarska oblačila, pa noge sem zmasirala s konjskim mazilom, da ne bi bolele, pa pojedla sem, Dejan mi je nogavice in čevlje obul, ob koncu voženj pa sezuval, da se mi ja ne bi bilo potrebno sklanjati. Branko je skrbel za kuharijo in fotografijo, Brane pa je bil šef. In je skrbel zame med vožnjami. Super fantje, super in uigrana ekipa. Pred vsako vožnjo sem si nato privoščila še razvedrilo in sem brala, ponovno in ponovno, Igorjeve stvaritve, ki jih je o nas pisal na Andrejev blog. Najbolj mi je bila všeč tista, kako Andrej vleče kombi v klanec, ker da mu je zmanjkalo goriva. Kombiju, ne Andreju. Pa, DOjS, kar po dosovsko pomeni Dobro Jutro Slovenija. In še in še. 

Zdaj, pred vožnjo do Novega mesta pa sem bila ob vse to, uspela sem se le obleči, nekaj malega pojesti in že je bilo treba na kolo. Deževalo ni več, čevlje pa sem imela premočene, da bi jih lahko ožela, a sem se, kljub naglici, uspela spomniti na neoprenske nogavice, katere sva z Andrejem nabavila tik pred startom. Sama sem šla ponje dve uri pred odhodom v Postojno. Izkazalo se je, da je bila to zelo dobra odločitev, noga v njih je bila topla in do cilja jih na vožnjah nisem več sezula.

Do Novega mesta so me čakale ravnine. Najprej do Brežic. Andrej je ob menjavi nekaj pripomnil o miniaturnem kontra vetru, ki pa je kmalu postal, da so se zastave, kjer so ob poti bile, kar prečno postavile. Ah, spet ne bo šlo. Fantje so mi dali za jesti, saj v kombiju nisem uspela dovolj in že sem pripeljala pred železniški prehod. Na prometnem znaku pa… rdeča utripajoča luč, zapornice pa še nespuščene. Bi, ne bi, bi, ne bi…. Ne bi. In nisem šla čez. Se ustavim, se ozrem nazaj v kombi, Dejan za volanom mi je nakazoval, naj se ustavim, no, saj že stojim. Potem se ozrem k Branetu in …. Za kombijem uzrem sodniški avto, v njem pa mrkega sodnika obraz. Ajej, mi je bil v hipu znan scenarij posledic nespoštovanja prometnih predpisov. Koliko minut kazni bi pripeljala v tistih nekaj metrih čez tire?

Čakali smo celo večnost (10 minut verjetno) in končno smo lahko šli varno čez. Kaj bi o nadaljnji vožnji…. Lani je tu letelo, letos pa ne in ne, vleklo se je in vlekla sem se jaz. Pa sem vzela en gel, pa enega izgubila pri podaji iz kombija, potem še drugi gel, potem mi je Brane sporočil, da se je naše povprečje hitrosti znižalo, da je samo še 25 in nekaj, ah, torej tudi cilj ne bo dosežen, pa tudi to ni pomagalo. Sicer pa se je Brane hecal, ker me je hotel spodbuditi. In sem se pred Novim mestom nekako le uspela prebuditi in od nekje dobiti še nekaj moči za klančke, vsaj ritem ni popuščal, no, tolikokrat sem jih že prevozila na brevetih, da skoraj poznam vsak ovinek. Žal sem potem pripeljala na eno gradbišče, cesto popravljajo in spet je šlo počasi. In sem končno prišla v Novo mesto, kjer so že čakali Andrej, njegovi starši, brat Matjaž, nečak Rok in prijatelji. Andrej je takoj odbrzel na Vahto, mi z ekipo pa na novomeško kosilo. Super ste vse pripravili, njam, hvala. In za vse spodbude tudi. 

Potem pa spet v avtodom, tokrat smo hitreje prišli na mesto menjave. V Deskovi vasi. Fantje so me razveselili z novico, da je še kar nekaj časa do Andrejevega prihoda, zato sem lahko počivala. Potem so začeli govoriti o nekakšnem kronometru. Da se bo zadnja vožnja, ki naj bi jo imela z Andrejem skupaj, kot lani, spremenila. Da bom sama odpeljala 16 km nekakšnega kronometra. Nisem vedela zakaj, niti kje bo to, čeprav so mi povedali. 

Od Deskove vasi do Ribnice naj bi bila moja zadnja vožnja. Tako kot lani. A letos bo drugače. Najprej je mimo nas pripeljal kolesar, član moške dvojice št. 511. Takoj za njim pa Andrej. In sem startala. Najprej v klančke po vaseh, ko pa smo bili izven le teh, mi je Brane povedal, da je kolesar le kilometer pred nami. Uau, izziv, gremo za njim. In sem šla. Čeprav je šlo v klanec. Potem je bil pred mano le še 500 metrov. In končno sem ga ugledala. Spomnim se, kako sem prvič v življenju na vzponu na domačo Sv. Goro prehitela enega kolesarja. Prehitela, ja, potem pa me je pobrala psiha, ker nisem znala obdržati prednosti. Skoraj me je zadušilo v tisti strmini. A od takrat je preteklo veliko Soče in nabrala sem si kar nekaj izkušenj in zdaj me ni zadušilo, ko sem se približevala temu kolesarju. Uprla sem pogled v tla, pozabila na vse, obstajala je samo vožnja. Potem se je še grobi asfalt zgladil in klanec je postal zato lažji in on je bil le še kakšnih 30 metrov pred mano. Uau, zdaj pa bom,…. A nisem. Seveda je tudi on potegnil in ko sva šla v dolino, nisem imela nobene šanse več. Pa čeprav sem na tem DOSu že zdavnaj zelo presegla svojo varno hitrost v spustih.

Ko sem skoraj pripeljala na ravnice do Kočevja, so mi iz kombija sporočili, da je prišlo do spremembe, da bo Andrej menjal že v Kočevju in ne šele v Ribnici. Nisem se še otresla slabega občutka zaradi vožnje do Novega mesta, zato sem postala žalostna, ker da tudi sedaj tako slabo vozim, da me bodo kar zamenjali z Andrejem. In sem potegnila na vso moč, saj bo moje vožnje prav kmalu konec. Tik pred Kočevjem pa…. Nič ne bo, boš kar peljala do Ribnice, je rekel Brane. Ah. V kakšnem drugem primeru bi se malo zjezila, saj mi je najprej pomembno, da v glavi vem, kaj me čaka, da lahko potem to uresničujem. Tokrat pa sem vse to vzela kot del dosovskega dogajanja in vozila dalje, kot je bilo načrtovano. Na gori doli poti do Ribnice pa se je dogajalo. Tokrat s kolesarjem iz moške dvojice št. 520. Nisem uspela prehiteti, a smo bili stalno nekje blizu.

V Ribnici pa menjava, moja ekipa je ostala v kombiju pri Andreju, njegova pa v avtodomu. Tako, da sem bila sedaj pri njih. Nič mi ni bilo jasno. Pa mi je Ares, naš dobri hrvaški prijatelj in letos nepogrešljivi član ekipe Tanteama razložil, ponovno o mojem kronometru, ki naj bi se začel na Bločicah. In smo šli do tja. Šele kasneje mi je bilo jasno, da je ekipa skovala načrt, kako bi Tanteam prehitel obe moški dvojici, tako 511 kot 520. Ni nam uspelo, a je bilo vseeno zanimivo.

No, potem sem odvozila še tisti 16 km kronometer od Bločic do Planine, zadnji vzpon nad Planino po izboru ekipe prepustila Andreju, na vrhu sva se pa nekaj kilometrov do cilja ponovno dobila na skupni vožnji. Kar razganjalo me je in nisem vedela, kaj bi raje, se pogovarjala ali vozila na vso moč. Potem je mimo pripeljal avto, v katerem je bil sam direktor dirke, Andrej Berginc, kot bi prišel nama nasproti. Ponovno občutek naj pomembnosti. In sva pripeljala v Postojno.

Epilog: Dosegla sva cilj. Izboljšati najboljše povprečje v hitrosti mešanih dvojic. Na najtežji dosovski progi do sedaj. Za kar gre zahvala enkratni ekipi, vsem domačim in prijateljem, ki ste naju tako ali drugače spremljali in nama pomagali. In seveda najinim treningom. In, roko na srce (upam, da Andrej tega ne bo zbrisal pred objavo, ker je zelo res), Andrejevim neverjetnim vožnjam v klance. En velik HVALA vsem in vsemu.

Imava pa še rezerve. Ena je žal neuresničljiva, to so najina boljša kolesa, ki pa so draga. Druga pa je zelo uresničljiva. To je maser, ki ga letos nisva imela. Da te pripravi za naslednjo etapo. Naslednje leto ga morava imeti v ekipi, brez njega gre vsekakor težje. In moja vožnja. Še veliko rezerve, kljub hotenjem letos.

In to je to. Do naslednjega DOSa.