Tanja Kavčič: DOS 2013 je za nami (1. del)

Tokrat sem se priprav nanj lotila temeljito. Če je lani odločitev o moji udeležbi padla šele v februarju, je bilo v tej sezoni vseskozi znano, da bova z Andrejem ponovno vozila v dvojicah. In sem pozimi pridno nabirala kilometre na kolesu, moč na fitnes klopi z utežmi, jeseni sem celo nekaj malega tekla. Od 1. januarja do starta DOSa mi je uspelo prevoziti 5930 km in nekaj več kot 7300 od 1. novembra lani. Tri tedne prej sem s fanti odvozila 533 neuradnih km v 24 urah na tekmovanju Fleche Slovenija, dolenjski brevet v veliko boljšem času kot pred enim letom in čutila sem se pripravljena. Rekla sem si, da bom letošnji DOS odšprintala. Vse etape, kolikor se le da, nič se ne bom šparala. DOS velja za eno najtežjih tovrstnih dirk na svetu, predvsem zaradi konfiguracije terena in ekstremnih vremenskih razmer. Z Andrejem sva progo razdelila podobno kot lani, on je prevzel najtežje klance, meni so ostali manjši klanci in ravninski predeli, glede števila kilometrov pa sva bila enakovredna. Ni kaj, za cilj sva si zadala izboljšati najboljše povprečje v hitrosti mešanih dvojic, Andrej pa je v klancih neprimerno močnejši in hitrejši od mene.

Ekipa je bila ta prava, randonneurska. Žal se je tik pred startom na brevetu v Italiji poškodoval Simon Krašna, ki ga tako ni bilo z nami, a nas je spremljal in bodril na daljavo, nekaj malega pa tudi v živo ob progi. Hvala, Simon.

V četrtek, 9. maja zvečer se je začelo. Kolesarji smo se, glede na vrstni red starta, najprej zbrali v garaži pod odrom. Tam je eno posebno vzdušje, počutiš se kot gladiator, ki čaka, da bo šel v areno zgoraj in začel bitko. Saj smo ene vrste gladiatorji. Bijemo svoje kolesarske boje na tej dirki, tekmujemo z drugimi, a najbolj vsak sam s sabo. Sami smo si največji nasprotniki.

Letos sva z Andrejem imela konkurenco. Pridno Vesno in Filipa. Tako zavzeto sta trenirala in o tem obveščala vse nas v Sloveniji, da sem se včasih morala potruditi pri osredotočanju nase, da se nisem zjokala, ker mi zaradi preštevilnih obveznosti niti zdaleč ni uspevalo to, kar je na treningih njima.

Obvezen intervju tik pred odhodom, malo smo se na odru pošalili, oslepljeni z bleščečo lučjo in že sva z Andrejem zapeljala na rampo, dosovskim kilometrom nasproti.

Najprej se je poslovil motorist, nato Andrej in ostala sem sama. To sem čakala. Za mano kombi s skrbno ekipo in moja vzornica Tina Maze na zvočnikih, s svojo skladbo My Way Is My Decision. Vzornica glede garanja, ne zaradi rezultatov. Vem, da jih je dosegla, ker je pridna punca. Kar je seveda samo en od pogojev, da lahko kaj takega dosežeš, kot je v letošnji zimi ona. Šele kasneje sem izvedela, da nas je, kolesarje, prišla pozdravit na start. 

Dve vzornici imam. Tudi Danijelo Svetik, vrhunsko slovensko kolesarko, ki je doma spremljala našo vožnjo na spletu in navijala. Sem čutila. Hvala, Danijela.

Številni navijači ob progi so posebna energija. Kar samo te nese dalje, počutiš se, kot bi letel in ne kolesaril. Nenadoma se je poleg mene zaiskrilo, mimo je šinila v vožnjo osredotočena kronometrska kolesarska čelada in bilo je tako pozitivno, da sem imela moč pognati še bolj. Ne vem, ali je bil Marko Baloh ali njegov kolega Iztok Melanšek, pa saj niti ni pomembno. Pomembna je izredno pozitivna energija, ki jo je ta kolesar oddajal.

V dveh urah sem prikolesarila na Kozino, kjer je že čakal Andrej. In se takoj pognal v morski bazen, poln strmih klancev. Sama pa sem lahko šla za približno tri ure počivat. Fajn se mi je zdelo, ker me ni nič bolelo, spomin na lani je še svež, ko sem bila že po prvi etapi zmatrana.

Saj ne vem, ali sem v treh urah počitka uspela kaj zadremati. Ko sem se začela spet pripravljati na vožnjo, sem dobila krče v črevesju, da nisem vedela, ali bom sploh lahko sedla na kolo, kaj šele vozila. Po dvakratnem obisku WCja v avtodomu je bilo nekoliko lažje, dobro pa nikakor ne. Andreja sem pričakala z bolečinami v trebuhu, hotelo mi je slabiti, bolj od skrbi, kaj pa zdaj, kot zares, seveda mu nisem nič povedala in sem šla na svojo drugo etapo do Rožne doline. Kolo pa je zdravilno. Ker je položaj telesa sključen, je to blagodejno vplivalo na moj trebuh, svež nočni zrak je odnesel slabost in sva šla. Moje kolo in jaz, podprta z glasbo v ozadju. Mimo je pripeljala snemalna ekipa in nas med vožnjo posnela in že so odbrzeli z avtom v noč. To etapo so zaznamovale tudi rdeče luči na semaforjih, kot bi se na daljavo zmenili, da nas bodo prav vsi ustavili. Sicer pa, po resnici…minutka počitka niti ni bila tako odveč….

V Rožno dolino smo prispeli že ob 4.15 zjutraj, svoj del je ponovno prevzel Andrej in odpeljal Predmeji nasproti. Mi pa z avtodomom na Col, kjer je imela tudi moja ekipa nekaj malega časa za počitek. No, zjutraj smo zgleda zaspali, saj je bil Andrej že na Sinjem vrhu, jaz pa še nepripravljena na vožnjo v avtodomu in ko je že čez kakšnih 10 minut prišel, je menjava splavala po vodi. Zaslišala sem njegov glas, da bo menjava v Bači pri Modreju, kar je pomenilo, da ene svoje etape sploh ne bom odvozila. Ah. A smo se bliskovito »uštimali« in malo za Črnim vrhom sem prevzela svoj del. Do Travnika. Tam pa spet Andrej. V klance nad Cerknim, ki so jih letos na novo dodali. Andreju je šlo odlično. Niti sledu o utrujenosti, vozil je kot stroj in mlel strmine, kot da so pšenica v mlinu in ne najtežji deli proge DOSa.

Z ekipo smo v Bači pri Modreju čakali njegov spust in tokrat nas je pripravljene zeblo ob cesti kakih 45 minut, preden je prišel. Nismo hoteli tvegati in ponoviti napake s Cola. Poleg nas je bil parkiran italijanski kombi, ekipa je na eni mizi masirala kolesarja, vseskozi je ležal, bil je videti zelo utrujen…. Pa smo bili šele na Primorskem. Še bolj me je začudilo, ko sem videla, da gre za dvojico, saj se je malo pred Andrejem pripeljal njegov veliko mlajši kolesarski partner in mu prepustil etapo. Rekla sem si, da ga bom na poti proti Soči v Trenti skušala ujeti, pa mi ni uspelo. Kljub težavam, ki jih je imel, je zelo dobro vozil.

Se nadaljuje ...