Ja, letos se pa res stalno nekaj dogaja. Fleche Slovenija je ekipni brevet, ki je letos prvič v koledarju brevetov v Sloveniji. Gre za ekipe, ki štejejo 3-5 članov, vsaka ekipa si sama pripravi traso s kontrolnimi točkami in potno knjigo, dolžina mora biti vsaj 360 km, trajati pa mora natanko 24 ur. Štart je bil možen v času od petka, 23.3. od 18. ure dalje, do sobote, 24.3. do 8. ure zjutraj. Končni cilj je v nedeljo, 25.3. ob 9. uri zjutraj v Temnici na Krasu, kamor je morala vsaka ekipa dostaviti potrjene kartončke.
Ekipa, v kateri sem bil, se je imenovala TooManyTeam, sestavljali pa so jo še Sebastjan Nedoh, Stane Dolinšek, Dejan Dodič in Simon Krašna, sami super randonneurski prijatelji. Sebastjan in Stane sta bila dosovca že v preteklosti in tudi letos bosta vozila v solo konkurenci. Dejan bo v Sebastjanovi ekipi, pa tudi Simon si bo letos pridobival izkušnje v eni od ekip na DOSu.
Štartali smo že v petek ob šestih popoldne, trasa pa nas je vodila iz Temnice v Ajdovščino, potem pa preko Razdrtega do Kopra, Poreča, Pule, Opatije, Ilirske Bistrice, Kobarida, Buttria spet v Temnico. Skupaj smo se namenili prevoziti 538,4 km in 5251 višinskih metrov.
Prva kontrolna točka je bila v Ajdovščini na Petrolovi bencinski črpalki, do tam pa smo zaradi teme že morali vklopiti luči. V Rebrnice smo šli z umirjenim tempom in hranili moči za ravninske in manj naporne dele trase. Po treh urah in pol smo že bil v Bivju pred Koprom. Tam nas je na bencinski črpalki čakala Sebastjanova žena in prinesla čaj in palačinke. Njam, oboje je bilo super. Potem smo šli naprej. Na hrvaški strani mejnega prehoda Dragonja me je policist vprašal, kam gremo. ''Poreč, Pula, Opatija in še malo naprej'', sem mu odvrnil. On pa: ''A gde čete spavati?'' ''Ne, ne, nič ne bomo spali, imamo nočno'', pa mu sploh ni bilo nič jasno. Kot bi trenil smo bili v Poreču. Spet kontrolna točka na bencinski črpalki, kot večinoma vse ostale.
Okoli polnoči, malo prej ali kasneje, ne spomnim se prav točno, smo bili v Puli. Tam smo se ustavili malo dalj časa, krajši počitek je vsam prišel prav. Poleg nas so bili edini gostje zunaj, kadilci pač. Gledali pa so nas, kot da smo padli z Marsa. Le kdo se vozi sresi noči vozi s kolesom po takem mrazu, ko je bilo zunaj le nekaj stopinj? Res se je bilo treba obleči, a kmalu nas je segrelo neskončno število klancev in klančkov do Opatije. Do tam se je že zdanilo, v Matuljih smo bili kakih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj. Po prevoženih skoraj 300 kilometrih, saj smo vmes ponoči enkrat še malo zašli in smo iskali pravo cesto. Bili smo že čez polovico. Zelo dobro nam je šlo.
Jutro je bilo oblačno in vetrovno. No, brez nasprotnega vetra ne gre. Do tu je bilo skoraj brezvetrje, od tu do Postojne pa na trenutke tudi močnejši nasprotni. A je šlo. V Ilirski Bistrici smo dotočili vodo v bidone in nadaljevali. Le še klanček na Šembije in že smo bili v Knežaku, Pivki in Postojni. Rogljič, coca cola in malo osvežitve. Le to smo rabili. Pa spet naprej. Nam bo uspelo priti do cilja v 24 urah? Prepričani smo bili, da ja. Le še kakih 190 km smo ileli do cilja. Tempo je bil kar spodoben. Tak, ki smo ga lahko vsi držali. Veliko večino časa sva bila spredaj s Sebastjanom. V klance smo šli počasneje, po ostalem hitreje. Tako, da se je cela ekipa stalno držala skupaj.
Ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je bil tudi veter. Proti Godoviču smo ga imeli v hrbet. Vsaj to. Že smo bili v Idriji. Dan je bil čedal lepši in toplejši, tempo pa vedno hitrejši. A še vedno v mejah normale, da smo se držali skupaj.
Dobrih deset kilometrov pred Kobaridom me Sebastjan zamenja na čelu skupine. Izredno pripravljenost kaže, letos bo kar letel na DOSu. Tempo ne popušča niti v rahlih klančkih, čeprav imamo za sabo že kup kilometrov. Potem pa ... Groza. Pri parkirišču gostilne ''Pod skalco'' pred Idrskim, kar naenkrat zaslišim krik, vidim kako je zaplesalo Sebastjanovo kolo in že se je kotalil po tleh. Grozljiv padec. Obležal je zagozden v kolo, deloma je ležal na parkirišču, deloma na cesti. Nobenemu od nas ni jasno, kako nismo padli še drugi. Prav lahko bi se zgodilo, da bi imeli skupinski padec sredi ceste in bi tam ležali razmetani kot palačinke. Sreča v nesreči. Pretila pa je še ena nevarnost. Hitri vozniki avtomobilov. Na srečo so vsi zmanjšali hitrost in ni prišlo do še hujše nesreče.
Sebastjan je stokal od bolečin, vse ga je bolelo. Šele kasneje smo opazili, da mu je počila čelada, kar mu je morda rešilo življenje, ali pa ga vsaj hujših poškodb glave. Nekako se je le vstal, za silo smo usposobili kolo. Dres je bil cel strgan. S težavo se je odpeljal le še do bližnjega Kobarida, naprej pa ni šlo. Slabo se je počutil in končno je pristal, da smo poklicali zdravniško službo. Prišli so z rešilcem in ga odpeljali v šempetrsko bolnico. Pred tem je poklical sodelavca in nekdanjega Dosovca, Marka Fona, ki živi v Kobaridu. Ta je kasneje peljal Dejana in obe kolesi v Temnico. Kaj zdaj? Le še trije smo ostali. Soglasno smo se odločili, da se ne bomo gnali za rezultatom in uvrstitvijo, ampak, da je tam končna postaja našega ekipnega breveta. Ne bi bilo pošteno, da nekdo od nas ostane brez uvrstitve, drugi pa jo imajo. Še posebej, ker je eden od nas pomagal prijatelju, ko so ga peljali v bolnico. Ekipa smo bili že pred tem, prejšnji vikend smo skupaj prevozili Nočno diagonalo, med to turo smo bili skupaj, torej sploh ni dileme ...
Simon, Stane in jaz smo se potem popolnoma brezvoljno odpeljali naprej. Po kar precej počasnem tempu z veliko ustavljanja smo le prispeli v Temnico, jaz pa sem potem s kolesom nadaljeval še do doma. Tik preden smo prišli v Temnico je poklical Sebastjan in povedal, da nima nič zlomljenega in da ga Dejan že pelje domov. Super, še ena sreča v nesreči.
Na taki poti se imaš čas pogovarjati o marsičem. In spoznavaš ljudi še iz drugih zornih kotov. Tudi njihove življenjske zgodbe. Bolj in manj prijazne, nekatere tudi pretresljive in žalostne. A to krepi prijateljstvo, ki smo ga stkali. Tudi, ko je prišlo do Sebastjanove nesreče smo ostali pravi TooManyTeam.
Tanja je vozila v ekipi Djak 1. Poleg nje so to ekipo sestavljali še Kristjan in Igor, ki bosta v najini letošnji ekipi na DOSu, ter Martin. Pot jih je vodila po ravninskem delu Italije, tja nekam proti Benetkam, na koncu pa še do Ajdovščine in nazaj. Odlično. Na koncu so zasedli tretje mesto, kar pomeni, da so prevozili tretjo najdaljšo razdaljo, na zaključni slovesnosti pa je Tanja prejela še posebno priznanje za edino žensko udeleženko. Vse čestitke.
Prva kontrolna točka je bila v Ajdovščini na Petrolovi bencinski črpalki, do tam pa smo zaradi teme že morali vklopiti luči. V Rebrnice smo šli z umirjenim tempom in hranili moči za ravninske in manj naporne dele trase. Po treh urah in pol smo že bil v Bivju pred Koprom. Tam nas je na bencinski črpalki čakala Sebastjanova žena in prinesla čaj in palačinke. Njam, oboje je bilo super. Potem smo šli naprej. Na hrvaški strani mejnega prehoda Dragonja me je policist vprašal, kam gremo. ''Poreč, Pula, Opatija in še malo naprej'', sem mu odvrnil. On pa: ''A gde čete spavati?'' ''Ne, ne, nič ne bomo spali, imamo nočno'', pa mu sploh ni bilo nič jasno. Kot bi trenil smo bili v Poreču. Spet kontrolna točka na bencinski črpalki, kot večinoma vse ostale.
Okoli polnoči, malo prej ali kasneje, ne spomnim se prav točno, smo bili v Puli. Tam smo se ustavili malo dalj časa, krajši počitek je vsam prišel prav. Poleg nas so bili edini gostje zunaj, kadilci pač. Gledali pa so nas, kot da smo padli z Marsa. Le kdo se vozi sresi noči vozi s kolesom po takem mrazu, ko je bilo zunaj le nekaj stopinj? Res se je bilo treba obleči, a kmalu nas je segrelo neskončno število klancev in klančkov do Opatije. Do tam se je že zdanilo, v Matuljih smo bili kakih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj. Po prevoženih skoraj 300 kilometrih, saj smo vmes ponoči enkrat še malo zašli in smo iskali pravo cesto. Bili smo že čez polovico. Zelo dobro nam je šlo.
Jutro je bilo oblačno in vetrovno. No, brez nasprotnega vetra ne gre. Do tu je bilo skoraj brezvetrje, od tu do Postojne pa na trenutke tudi močnejši nasprotni. A je šlo. V Ilirski Bistrici smo dotočili vodo v bidone in nadaljevali. Le še klanček na Šembije in že smo bili v Knežaku, Pivki in Postojni. Rogljič, coca cola in malo osvežitve. Le to smo rabili. Pa spet naprej. Nam bo uspelo priti do cilja v 24 urah? Prepričani smo bili, da ja. Le še kakih 190 km smo ileli do cilja. Tempo je bil kar spodoben. Tak, ki smo ga lahko vsi držali. Veliko večino časa sva bila spredaj s Sebastjanom. V klance smo šli počasneje, po ostalem hitreje. Tako, da se je cela ekipa stalno držala skupaj.
Ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je bil tudi veter. Proti Godoviču smo ga imeli v hrbet. Vsaj to. Že smo bili v Idriji. Dan je bil čedal lepši in toplejši, tempo pa vedno hitrejši. A še vedno v mejah normale, da smo se držali skupaj.
Dobrih deset kilometrov pred Kobaridom me Sebastjan zamenja na čelu skupine. Izredno pripravljenost kaže, letos bo kar letel na DOSu. Tempo ne popušča niti v rahlih klančkih, čeprav imamo za sabo že kup kilometrov. Potem pa ... Groza. Pri parkirišču gostilne ''Pod skalco'' pred Idrskim, kar naenkrat zaslišim krik, vidim kako je zaplesalo Sebastjanovo kolo in že se je kotalil po tleh. Grozljiv padec. Obležal je zagozden v kolo, deloma je ležal na parkirišču, deloma na cesti. Nobenemu od nas ni jasno, kako nismo padli še drugi. Prav lahko bi se zgodilo, da bi imeli skupinski padec sredi ceste in bi tam ležali razmetani kot palačinke. Sreča v nesreči. Pretila pa je še ena nevarnost. Hitri vozniki avtomobilov. Na srečo so vsi zmanjšali hitrost in ni prišlo do še hujše nesreče.
Sebastjan je stokal od bolečin, vse ga je bolelo. Šele kasneje smo opazili, da mu je počila čelada, kar mu je morda rešilo življenje, ali pa ga vsaj hujših poškodb glave. Nekako se je le vstal, za silo smo usposobili kolo. Dres je bil cel strgan. S težavo se je odpeljal le še do bližnjega Kobarida, naprej pa ni šlo. Slabo se je počutil in končno je pristal, da smo poklicali zdravniško službo. Prišli so z rešilcem in ga odpeljali v šempetrsko bolnico. Pred tem je poklical sodelavca in nekdanjega Dosovca, Marka Fona, ki živi v Kobaridu. Ta je kasneje peljal Dejana in obe kolesi v Temnico. Kaj zdaj? Le še trije smo ostali. Soglasno smo se odločili, da se ne bomo gnali za rezultatom in uvrstitvijo, ampak, da je tam končna postaja našega ekipnega breveta. Ne bi bilo pošteno, da nekdo od nas ostane brez uvrstitve, drugi pa jo imajo. Še posebej, ker je eden od nas pomagal prijatelju, ko so ga peljali v bolnico. Ekipa smo bili že pred tem, prejšnji vikend smo skupaj prevozili Nočno diagonalo, med to turo smo bili skupaj, torej sploh ni dileme ...
Simon, Stane in jaz smo se potem popolnoma brezvoljno odpeljali naprej. Po kar precej počasnem tempu z veliko ustavljanja smo le prispeli v Temnico, jaz pa sem potem s kolesom nadaljeval še do doma. Tik preden smo prišli v Temnico je poklical Sebastjan in povedal, da nima nič zlomljenega in da ga Dejan že pelje domov. Super, še ena sreča v nesreči.
Na taki poti se imaš čas pogovarjati o marsičem. In spoznavaš ljudi še iz drugih zornih kotov. Tudi njihove življenjske zgodbe. Bolj in manj prijazne, nekatere tudi pretresljive in žalostne. A to krepi prijateljstvo, ki smo ga stkali. Tudi, ko je prišlo do Sebastjanove nesreče smo ostali pravi TooManyTeam.
 |
| Prednja stran |
 |
| Zadnja stran |
Ni komentarjev:
Objavite komentar