Kombi, ki smo ga dobili v Skriljah pri Ajdovščini pri Marku Rovtarju, se je pretekli petek lepo napolnil. Osem kolesarjev in Brane, ki ga je vozil, se nas je natrpalo notri, poleg še vsa prtljaga, zadaj pa osem razstavljenih koles. Kombi se je pravzaprav polnil postopoma. Poleg mene sta se Nočne diagonale s tega konca Slovenije udeležila še Tanja in Robi. Na Razdrtem sta se nam pridružila Sebastjan in Dejan, pred Ljubljano Stane, v Ljubljani pa še Simon, Edi in Brane.
Pot do Hodoša je bila tekoča in hitra, kombi pa zelo udoben, kar smo sprobali že na lanskem DOSu. Na Hodošu smo se najprej ustavili v Okrepčevalnici Matuljček, kjer nas je z izvrstno pašto in pijačo počastil župan Občine Hodoš, g. Rudolf Bunderla, ki pa je bil ta dan odsten, namesto njega pa nas je sprejel občinski svetnik Edi Kerčmar, s katerim smo kmalu postali pravi prijatelji. Poleg njega nas je tam pričakal tudi Bojan Kučan, letošnji dosovec, ki je za našo turo izvedel iz lokalnih medijev, z nami pa je kasnje prekolesaril do Murske Sobote. Na tem mestu se je potrebno zahvaliti še Rudiju in Mariji, ki sta nas postregla v tej okrepčevalnici.
Kar nekaj časa je trajalo, da smo spravili kolesa iz kombija in jih skompletirali, pa da smo se preoblekli v kolesarska oblačila, si pripravili pijačo in nekaj hrane za po poti, ... Preden smo vklopili števce smo se prepeljali še na približno kilometer oddaljen nekdanji mejni prehod. Tam je bil ob 20.40 uradni štart.
Ogrevanju do Murske Sobote, kjer smo se razšli z Bojanom, je sledil kar spodoben tempo, kljub nasprotnemu vetru, ki nas je spremljal že od samega štarta. Do Ptuja je šlo kar hitro, vmes le par krajših postankov, večinoma zaradi odpravljanja tehničnih težav. Od tam dalje nas je spremljal malo močnejši nasprotni veter, ki je bil vedno močnejši. Malo daljši postanek smo imeli na Trojanah, zatem pa mrzel spust s temperaturo pod ničlo. Okoli šestih zjutraj smo bili v Šentjakobu, kjer smo se ustavili pri Mateju, našemu randonneurskemu prijatelju in pretekli dve leti mojemu članu ekipe na DOSu, ki nam je pripravil okusno juho in odlične palačinke. Kljub mrazu smo bili kar zunaj pred hišo.
Nekaj pred sedmo smo se odpravili naprej proti cilju. Veter ni pojenjal, na trenutke se je le še krepil, tako da so bili tudi postanki čedalje pogostejši, nekateri udeleženci pa že kar utrujeni. Ker to ni bila dirka, ampak druženje in test pripravljenosti pred 24urnim ekipnim brevetom, smo držali skupaj in po postankih na Brezovici, v Logatcu, Postojni in Kozini, skupaj prišli v Koper, od koder je bilo le še mallo do Sečovelj. Zadnji del poti je bil z nami tudi Marko Vidmar iz Kopra. Tik pred ciljem smo se ustavili še v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer smo za naš podvig, ko smo povezali dva krajinska parka (Goričko in Sečoveljske soline) dobili vsak po paket soli, uradni konec pa je bil ob treh popoldne na parkirišču mejnega prehoda Sečovlje.
Prijetno utrujeni po skoraj 380 (eni malo več, drugi malo manj) prevoženih kilometrih in neprespani noči smo se le še preoblekli in že je sledila vožnja domov na zaslužen spanec.
Sicer pa je bila to lepa tura v super družbi v skoraj nemogočih pogojih zaradi nasprotnega vetra. Lani smo ga imeli celo pot v hrbet, ampak slabši pogoji pomenijo kvalitetnejši trening, tako vzdržljivosti, kakor tudi psihe. Za konec le še pohvala Stanki Dešnik, ki nam je uredila zanimanje in objavo medijev o naši turi, kakor tudi, da nas je povezala z županom občine Hodoš.
Ko pa bo Foto Edi objavil slike, jih bom prikazal tudi na tem mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar