LEL 2013 je že davno mimo, čeprav ni od tega niti en mesec. Spomini pa so živi. Enkratno doživetje, ki ga priporočam vsem, ki jih veseli randonneurski način kolesarjenja.
Cel projekt je trajal dalj časa. Kolesarski del priprav je trajal tako rekoč celo leto, problematične so bile le tiste logistične. Misliti je bilo treba na celo vrsto stvari, saj smo šli na drug konec Evrope in če bi kaj ostalo doma, bi bili brez tega.
Servis kolesa, da je tam delovalo kot ura (no, kolikor časa je to že bilo; nekaj že, potem pa se je menjalnik odločil, da bo delal malo po svoje), hrana, pijača, obleka, obutev, luči, baterije (tudi rezervne), ... Pa en poln kufer cunj (ker je Anglija pač znana po bolj muhastem vremenu), pa vojaški ruzak s kolesarsko opremo, vojaška transportna vreča za vso obutev, ... Ne konca in ne kraja.
Tanja Kavčič, Edi Vovk, Simon Krašna, Slavko Bučar, Dejan Jug in moja malenkost smo se na dolgo do Londona odpravili v četrtek, 25.7., v zgodnjih popoldanskih urah s kombijem, ki ga večkrat najamemo pri
Marku Rovtarju iz Skrilj pri Ajdovščini. Boštjan Pečar nas je počakal kar v Londonu, saj tam živi. S prostornim in ekonomičnim vozilom smo bili naslednje jutro že v Calaisu v Franciji in čakali trajekt.
Po uri in pol vožnje s trajektom je nastopil prvi večji adrenalinski vrhunec. Prihod v Anglijo in vožnja po levi. Ne vem, kdo je bil bolj napet. Jaz, kot voznik, ali ostali, ki so bili v vozilu. Pa ni bilo hudega. Voziš po levi, prehitevaš po desni, v krožišče greš po levi, enako iz avtoceste, tam obstaja levo pravilo, ker je volan na levi, si bolj oddaljen od sredine vozišča, ... Še dobro, da je dekle v Tanjinem avtomobilskem GPSu poznalo angleška prometna pravila in nas usmerjalo.
Ko smo prispeli do naših gostiteljev, kjer smo bivali skoraj 10 dni (Klara in Tomaž sta Slovenca, ki živita v Londonu in oddajata del hiše, kjer živita), smo kombi parkirali in ga do odhoda domov skoraj nismo uporabljali.
Pred in po brevetu smo kar precej hodili po Londonu in še dobro, da so Angleži pametni in nam neukim ostalim na vsako križišče napišejo ''LOOK LEFT'' ali ''LOOK RIGHT'', saj tam res nikoli ne veš, s katere strani bo pridrvel avto ali avtobus.
Po Londonu smo bili tudi s kolesi, kar je bila druga večja adrenalinska preizkušnja. Po mestu se med ostalim prometom vozi precej kolesarjev. Ko jih gledaš, si misliš, da ni to nobena posebna umetnost. Ko pa se sam poskušaš prebijati med dirkajočimi vozili, se čudiš, ko po pol ure še nisi kje na urgenci.
 |
| po levi |
A smo preživeli in v nedeljo, 28.7., je napočil čas za štart. Pred tem smo imeli še kup ceremonij. Ker smo se ob prijavi odločili, da bomo pred štartom prevozili še prolog po ulicah Londona, smo imeli do tam okoli 15 km, vmes pa dva Dejanova defekta. Potem še 30 km prologa in še preden smo ob 8.00 zjutraj (nekje na sredini med vsemi udeleženci) štartali, smo že bili ogreti po prevoženih 45 km.
Organizator nas je na progo spuščal vsakih 15 minut po 50 udeležencev. Začelo se je s hitrim tempom nekega Brazilca, po manjših tehničnih težavah na Tanjinem kolesu, pa smo Slovenci ostali sami in končno začeli voziti v našem tempu. Uživaškem, seveda. Ne prehitrem in ne prepočasnem. Našega Brazilca smo kmalu dohiteli in prehiteli, ko je omagal že po nekaj urah vožnje.
 |
| zelo grob asfalt |
Prvih kakih 300 km smo imeli veter v hrbet, no, ponekod tudi nekaj bočnega. Vsake toliko se je kdo od naših spozabil in iz križišča štartal po desni, a smo se med sabo lepo popravljali, da je tu pač drugače in gremo le po levi.
 |
| Tanja nekega večera nekje na Škotskem pred Edinburghom |
Dohitevali smo skupine kolesarjev, ki so štartali pred nami. Na prvih kontrolnih točkah je bilo precej gneče, kasneje pa čedalje manj, saj je glavnina vozila za nami. Oskrba na teh kontrolnih točkah je bila izjemna. Večinoma več vrst tople hrane, hladnih jedi, sadja, slaščic, ..., večinoma na vseh se je dalo spati v posebnem prostoru na napihljivih blazinah in pokriti z dekami, omogočeno je bilo tuširanje (deke, brisače in milo so priskrbeli organizatorji). Na teh kontrolnih točkah so bili izjemno prijazni prostovoljci iz celega sveta.
Bolj kot smo se približevali Edinburghu, bolj so bile ceste razdrapane. Grob asfalt, ki nas je zaviral in stalno tresel se je spoprijateljil z nasprotnim vetrom in skupaj sta bila enkraten par. Ta kombinacija se je razširila še na deževno vreme. Približno enaki intervali dežja (ko je tako temno, da si misliš, da še vsaj en eteden ne bo nehalo padat), so se izmenjevali s sončnimi obdobji, bila pa so tudi intervalna obdobja, ko sta bila le normalen dež in naliv.
 |
| moja otovorjena malenkost - tudi nekje (kdovekje) na Škotskem |
Temperature so bile od krepko pod 10 v jutru, ko smo šli iz Edinburgha, podnevi večinoma okoli 22-25, ponoči pa tudi ne premrzlo.
Tanja, Edi in jaz (skupina Čista uživancija) smo bili celo pot skupaj, ostali naši so bili z nami večinoma spredaj, le Slavko je od vsega začetka vozil sam in za nami.
 |
| cestno jezero kakih 20 km pred Edinburghom |
Vsekakor, imeli smo se lepo in ker nismo dirkali, smo si imeli čas tudi ogledati si pokrajino, po kateri smo vozili. Anglija je lepa, a Škotska še lepša in nobenemu od nas treh ni bilo žal, da smo bili v Edinburghu celo noč. Če bi šli takrat vozit v noč, bi bili mokri od dežja, neprespani, predvsem pa prikrajšani za pogled na enkratno pokrajino.
 |
| Edi, Tanja in jaz po prihodu v cilj |
Organizator je traso speljal po stranskih poteh in večinoma neprometnih cestah. En del je po konfiguraciji spominjal tudi na naše Goričko. Po dobrih treh dneh in pol je skupina Čista uživancija prišla v cilj. Saj bi še malo prej, a je bilo tako luštno, da sem kakih 20 km pred ciljem moral imeti defekt.
V cilju pa ... Občutki? Predvsem veliko zadovoljstvo, da smo uspeli premagati traso, ki ni bila ne lahka in ne težka, težki pa so bili pogoji. Sonce, vročina, dež, veter, mraz. Zato pa je vse skupaj še več vredno, saj so bili s tem izpolnjeni vsi pogoji za čisto uživancijo.
Še zanimivost: ko smo se po prihodu v cilj, uradnem slikanju in ostalih procedurah, le odpravili v jedilnico (ura je bila že krepko čez polnoč), sta nas presenetili prostovoljki. Ena od njiju je ogovorila Tanjo, da so se videle že prejšnjo kontrolno točko, da je neverjetna in da jo naravnost občuduje. Ja, First Lady si pač zasluži posebno obravnavo. Le sedli smo se za mizo, ona pa nam je nosila hrano. Neverjetno in doslej še nedoživeto.
Druga je bila Azijka. Prvič sem jo videl. Ta pa je ogovorila mene. Da je žena A-Iuan Tzenga iz Tajvana, s katerim smo lani skupaj vozili del poti na 1001 milji v Italiji. Tudi letos je bil na tem brevetu. Bežno smo se srečali in na hitro prijateljsko pozdravili kmalu za Edinburghom. Kasneje se nismo več videli, saj je vozil več ur za nami. Ona pa je vedela vse o meni in Tanji. Tudi to, da sem njenemu možu tisto noč nekje in kdovekje v Italiji toliko časa govoril, da le ni zaspal, čeprav je bil tik pred tem, da zaspi na kolesu. Zdaj že samo z brevetov poznamo kup ljudi iz celega sveta. In oni nas. Neprecenljivo.
 |
| medalja - zadnja stran |
 |
| medalja - prednja stran |
