Dobrodelna kolesarjenja v Trebnjem in Grosuplju

To soboto, 31.3..2012, bosta kar dve dobrodelni kolesarjenji, eno v Trebnjem in drugo v Grosuplju. 

TREBNJE:

Leto je naokoli, zato Vas Športno društvo Ad-venture.si ter Kolesarsko društvo Gorenje Ponikve vabita na 2. Dobrodelno kolesarjenje v Trebnjem!

KAJ? Dobrodelno 12 urno kolesarsko druženje in kolesarjenje na 24km dolgi krožni trasi.
KDAJ? Sobota, 31.3.2012 od 7:00 do 19:00
KJE? Trebnje, park v centru mesta pri občini Trebnje
ZAKAJ? Za pomoč socialno šibkim. Za zdravje, rekreacijo, druženje in dobro voljo.

Trasa dobrodelnega kolesarjenja na zemljevidu
Izjava udeležencev: TUKAJ.
Več informacij na strani organizatorja in FB strani.
Vsi prostovoljni prispevki bodo namenjeni direktni pomoči socialno šibkim. Višina prispevka ni določena. Na startno/ciljnem prostoru bo poskrbljeno za okrepčila kolesarjev (napitki), v Hotelu Opara bodo za kolesarje pripravili posebno ugodno ponudbo malic.

Na isti dan bo v Grosupljem potekala podobna dobrodelna kolesarsko-tekaška prireditev. Grosuplje je od Trebnjega oddaljeno le 32km, torej za prave kolesarje ni ovir in lahko opravijo krožni izlet : 1 krog v Trebnjem + 1 krog v Grosupljem + vmesna pot = 105km. Več o kolesarjenju v Grosupljem na straneh organizatorja ŠHD Turbo Katka.

GROSUPLJE:

12-urno dobrodelno kolesarjenje in tek v Grosuplju 

31. marca bo dober dan!

V soboto, 31. marca 2012 bomo skupaj kolesarili in tekli, da z zbranimi prispevki pomagamo paraplegiku Milanu Slapničarju pri nakupu športnega vozička. Začetek dobrodelno-športnega dogodka bo ob 8. uri pri Gasilskem centru Grosuplje, pridružite pa se nam lahko kadarkoli tekom dneva!

 

Kulturno humanitarno športno društvo TurboKATKA bo z organizacijo dobrodelnega kolesarjenja in

teka priskočilo na pomoč 22-letnemu Milanu Slapničarju, študentu 1. letnika Višje šole za gostinstvo

in turizem. Milan je reprezentant v košarki na vozičkih in po mnenju reprezentančnega trenerja

tudi njen ključni igralec. Fant prizadevno trenira košarko in je s tem dober zgled ostalim mladim. Za

nadaljnji razvoj nujno potrebuje nov športni voziček.

Dobrodelno-športni dogodek se bo začel ob 8.00, pri Gasilskem centru (Gasilska pot 6, Grosuplje)

pridružite se nam lahko tudi kadarkoli med 8. in 20. uro. Namen je združiti prijetno s koristnim, zato

bomo z miganjem poskrbeli za svoje telo, s startnino 10 EUR (ali po zmožnosti, za otroke v spremstvu

staršev ni startnine) pa pomagali Milanu, da dobi športni voziček. 

Kolesarji bomo med 8.00 in 20.00. Krog je dolg 16,6 kilometra in ga bodo zagotovo zmogli tudi nekoliko

slabše pripravljeni kolesarji. Prisotnost na dobrodelnem kolesarjenju bodo popestrili tudi znani

ultramaratonski kolesarji, ki bodo po trasi kolesarili cel dan. Na dobrodelno kolesarjenje je vabljen

vsakdo, ki ima kolo in želi pomagati ter narediti nekaj za svoje telo. Trasa in profil kroga je dostopen tukaj: http://www.bikemap.net/route/1389375

Poskrbljeno bo tudi za tiste, ki se radi rekreirate, vendar ne s kolesom. Med 8.00 in 20.00 bomo tekli

oz. hodili po trasi dolgi 3 kilometre, z začetkom in koncem pri gasilskem centru. Vabljeni tekači,

družine z otroci in starejši pa na pohod po trasi dobrodelnega teka. Bodite primerno obuti in oblečeni, saj večji del trase poteka po neasfaltirani površini. Za vse udeležence bomo po naših močeh poskusili poskrbeti za vodo, sok ali celo malico...

Vsi dobrodelni udeleženci dogodka se bodo lahko okrepčali z BREZPLAČNO ENOLONČNICO v znani Grosupeljski Pivnici Anton, kjer poleg izvrstne hrane strežejo tudi s pestro ponudbo različnih piv... 

Vsakdo se prireditve udeležuje na lastno odgovornost! V primeru slabega vremena bo le ta prestavljena!

Zares lepo vabljeni!

PS: Zaradi lažje organizacije dogodka vas naprošamo, da se na dogodek prijavite na drustvoturbokatka@gmail.com ali 041 858 085 (Roman), kjer smo z veseljem na voljo tudi za vsa vprašanja.

Ekipa društva TurboKATKA

Fleche Slovenija 2012

Ja, letos se pa res stalno nekaj dogaja. Fleche Slovenija je ekipni brevet, ki je letos prvič v koledarju brevetov v Sloveniji. Gre za ekipe, ki štejejo 3-5 članov, vsaka ekipa si sama pripravi traso s kontrolnimi točkami in potno knjigo, dolžina mora biti vsaj 360 km, trajati pa mora natanko 24 ur. Štart je bil možen v času od petka, 23.3. od 18. ure dalje, do sobote, 24.3. do 8. ure zjutraj. Končni cilj je v nedeljo, 25.3. ob 9. uri zjutraj v Temnici na Krasu, kamor je morala vsaka ekipa dostaviti potrjene kartončke.

Ekipa, v kateri sem bil, se je imenovala TooManyTeam, sestavljali pa so jo še Sebastjan Nedoh, Stane Dolinšek, Dejan Dodič in Simon Krašna, sami super randonneurski prijatelji. Sebastjan in Stane sta bila dosovca že v preteklosti in tudi letos bosta vozila v solo konkurenci. Dejan bo v Sebastjanovi ekipi, pa tudi Simon si bo letos pridobival izkušnje v eni od ekip na DOSu. 

Štartali smo že v petek ob šestih popoldne, trasa pa nas je vodila iz Temnice v Ajdovščino, potem pa preko Razdrtega do Kopra, Poreča, Pule, Opatije, Ilirske Bistrice, Kobarida, Buttria spet v Temnico. Skupaj smo se namenili prevoziti 538,4 km in 5251 višinskih metrov.

Prva kontrolna točka je bila v Ajdovščini na Petrolovi bencinski črpalki, do tam pa smo zaradi teme že morali vklopiti luči. V Rebrnice smo šli z umirjenim tempom in hranili moči za ravninske in manj naporne dele trase. Po treh urah in pol smo že bil v Bivju pred Koprom. Tam nas je na bencinski črpalki čakala Sebastjanova žena in prinesla čaj in palačinke. Njam, oboje je bilo super. Potem smo šli naprej. Na hrvaški strani mejnega prehoda Dragonja me je policist vprašal, kam gremo. ''Poreč, Pula, Opatija in še malo naprej'', sem mu odvrnil. On pa: ''A gde čete spavati?'' ''Ne, ne, nič ne bomo spali, imamo nočno'', pa mu sploh ni bilo nič jasno. Kot bi trenil smo bili v Poreču. Spet kontrolna točka na bencinski črpalki, kot večinoma vse ostale.

Okoli polnoči, malo prej ali kasneje, ne spomnim se prav točno, smo bili v Puli. Tam smo se ustavili malo dalj časa, krajši počitek je vsam prišel prav. Poleg nas so bili edini gostje zunaj, kadilci pač. Gledali pa so nas, kot da smo padli z Marsa. Le kdo se vozi sresi noči vozi s kolesom po takem mrazu, ko je bilo zunaj le nekaj stopinj? Res se je bilo treba obleči, a kmalu nas je segrelo neskončno število klancev in klančkov do Opatije. Do tam se je že zdanilo, v Matuljih smo bili kakih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj. Po prevoženih skoraj 300 kilometrih, saj smo vmes ponoči enkrat še malo zašli in smo iskali pravo cesto. Bili smo že čez polovico. Zelo dobro nam je šlo.

Jutro je bilo oblačno in vetrovno. No, brez nasprotnega vetra ne gre. Do tu je bilo skoraj brezvetrje, od tu do Postojne pa na trenutke tudi močnejši nasprotni. A je šlo. V Ilirski Bistrici smo dotočili vodo v bidone in nadaljevali. Le še klanček na Šembije in že smo bili v Knežaku, Pivki in Postojni. Rogljič, coca cola in malo osvežitve. Le to smo rabili. Pa spet naprej. Nam bo uspelo priti do cilja v 24 urah? Prepričani smo bili, da ja. Le še kakih 190 km smo ileli do cilja.  Tempo je bil kar spodoben. Tak, ki smo ga lahko vsi držali. Veliko večino časa sva bila spredaj s Sebastjanom. V klance smo šli počasneje, po ostalem hitreje. Tako, da se je cela ekipa stalno držala skupaj.

Ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je bil tudi veter. Proti Godoviču smo ga imeli v hrbet. Vsaj to. Že smo bili v Idriji. Dan je bil čedal lepši in toplejši, tempo pa vedno hitrejši. A še vedno v mejah normale, da smo se držali skupaj.

Dobrih deset kilometrov pred Kobaridom me Sebastjan zamenja na čelu skupine. Izredno pripravljenost kaže, letos bo kar letel na DOSu. Tempo ne popušča niti v rahlih klančkih, čeprav imamo za sabo že kup kilometrov. Potem pa ... Groza. Pri parkirišču gostilne ''Pod skalco'' pred Idrskim, kar naenkrat zaslišim krik, vidim kako je zaplesalo Sebastjanovo kolo in že se je kotalil po tleh. Grozljiv padec. Obležal je zagozden v kolo, deloma je ležal na parkirišču, deloma na cesti. Nobenemu od nas ni jasno, kako nismo padli še drugi. Prav lahko bi se zgodilo, da bi imeli skupinski padec sredi ceste in bi tam ležali razmetani kot palačinke. Sreča v nesreči. Pretila pa je še ena nevarnost. Hitri vozniki avtomobilov. Na srečo so vsi zmanjšali hitrost in ni prišlo do še hujše nesreče.

Sebastjan je stokal od bolečin, vse ga je bolelo. Šele kasneje smo opazili, da mu je počila čelada, kar mu je morda rešilo življenje, ali pa ga vsaj hujših poškodb glave. Nekako se je le vstal, za silo smo usposobili kolo. Dres je bil cel strgan. S težavo se je odpeljal le še do bližnjega Kobarida, naprej pa ni šlo. Slabo se je počutil in končno je pristal, da smo poklicali zdravniško službo. Prišli so z rešilcem in ga odpeljali v šempetrsko bolnico. Pred tem je poklical sodelavca in nekdanjega Dosovca, Marka Fona, ki živi v Kobaridu. Ta je kasneje peljal Dejana in obe kolesi v Temnico. Kaj zdaj? Le še trije smo ostali. Soglasno smo se odločili, da se ne bomo gnali za rezultatom in uvrstitvijo, ampak, da je tam končna postaja našega ekipnega breveta. Ne bi bilo pošteno, da nekdo od nas ostane brez uvrstitve, drugi pa jo imajo. Še posebej, ker je eden od nas pomagal prijatelju, ko so ga peljali v bolnico. Ekipa smo bili že pred tem, prejšnji vikend smo skupaj prevozili Nočno diagonalo, med to turo smo bili skupaj, torej sploh ni dileme ...

Simon, Stane in jaz smo se potem popolnoma brezvoljno odpeljali naprej. Po kar precej počasnem tempu z veliko ustavljanja smo le prispeli v Temnico, jaz pa sem potem s kolesom nadaljeval še do doma. Tik preden smo prišli v Temnico je poklical Sebastjan in povedal, da nima nič zlomljenega in da ga Dejan že pelje domov. Super, še ena sreča v nesreči.

Na taki poti se imaš čas pogovarjati o marsičem. In spoznavaš ljudi še iz drugih zornih kotov. Tudi njihove življenjske zgodbe. Bolj in manj prijazne, nekatere tudi pretresljive in žalostne. A to krepi prijateljstvo, ki smo ga stkali. Tudi, ko je prišlo do Sebastjanove nesreče smo ostali pravi TooManyTeam.

Prednja stran

Zadnja stran

Tanja je vozila v ekipi Djak 1. Poleg nje so to ekipo sestavljali še Kristjan in Igor, ki bosta v najini letošnji ekipi na DOSu, ter Martin. Pot jih je vodila po ravninskem delu Italije, tja nekam proti Benetkam, na koncu pa še do Ajdovščine in nazaj. Odlično. Na koncu so zasedli tretje mesto, kar pomeni, da so prevozili tretjo najdaljšo razdaljo, na zaključni slovesnosti pa je Tanja prejela še posebno priznanje za edino žensko udeleženko. Vse čestitke.

Vetrovna Nočna digonala lepo uspela

Kombi, ki smo ga dobili v Skriljah pri Ajdovščini pri Marku Rovtarju, se je pretekli petek lepo napolnil. Osem kolesarjev in Brane, ki ga je vozil, se nas je natrpalo notri, poleg še vsa prtljaga, zadaj pa osem razstavljenih koles. Kombi se je pravzaprav polnil postopoma. Poleg mene sta se Nočne diagonale s tega konca Slovenije udeležila še Tanja in Robi. Na Razdrtem sta se nam pridružila Sebastjan in Dejan, pred Ljubljano Stane, v Ljubljani pa še Simon, Edi in Brane.

Pot do Hodoša je bila tekoča in hitra, kombi pa zelo udoben, kar smo sprobali že na lanskem DOSu. Na Hodošu smo se najprej ustavili v Okrepčevalnici Matuljček, kjer nas je z izvrstno pašto in pijačo počastil župan Občine Hodoš, g. Rudolf Bunderla, ki pa je bil ta dan odsten, namesto njega pa nas je sprejel občinski svetnik Edi Kerčmar, s katerim smo kmalu postali pravi prijatelji. Poleg njega nas je tam pričakal tudi Bojan Kučan, letošnji dosovec, ki je za našo turo izvedel iz lokalnih medijev, z nami pa je kasnje prekolesaril do Murske Sobote. Na tem mestu se je potrebno zahvaliti še Rudiju in Mariji, ki sta nas postregla v tej okrepčevalnici.

Kar nekaj časa je trajalo, da smo spravili kolesa iz kombija in jih skompletirali, pa da smo se preoblekli v kolesarska oblačila, si pripravili pijačo in nekaj hrane za po poti, ... Preden smo vklopili števce smo se prepeljali še na približno kilometer oddaljen nekdanji mejni prehod. Tam je bil ob 20.40 uradni štart.

Ogrevanju do Murske Sobote, kjer smo se razšli z Bojanom, je sledil kar spodoben tempo, kljub nasprotnemu vetru, ki nas je spremljal že od samega štarta. Do Ptuja je šlo kar hitro, vmes le par krajših postankov, večinoma zaradi odpravljanja tehničnih težav. Od tam dalje nas je spremljal malo močnejši nasprotni veter, ki je bil vedno močnejši. Malo daljši postanek smo imeli na Trojanah, zatem pa mrzel spust s temperaturo pod ničlo. Okoli šestih zjutraj smo bili v Šentjakobu, kjer smo se ustavili pri Mateju, našemu randonneurskemu prijatelju in pretekli dve leti mojemu članu ekipe na DOSu, ki nam je pripravil okusno juho in odlične palačinke. Kljub mrazu smo bili kar zunaj pred hišo. 

Nekaj pred sedmo smo se odpravili naprej proti cilju. Veter ni pojenjal, na trenutke se je le še krepil, tako da so bili tudi postanki čedalje pogostejši, nekateri udeleženci pa že kar utrujeni. Ker to ni bila dirka, ampak druženje in test pripravljenosti pred 24urnim ekipnim brevetom, smo držali skupaj in po postankih na Brezovici, v Logatcu, Postojni in Kozini, skupaj prišli v Koper, od koder je bilo le še mallo do Sečovelj. Zadnji del poti je bil z nami tudi Marko Vidmar iz Kopra. Tik pred ciljem smo se ustavili še v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer smo za naš podvig, ko smo povezali dva krajinska parka (Goričko in Sečoveljske soline) dobili vsak po paket soli, uradni konec pa je bil ob treh popoldne na parkirišču mejnega prehoda Sečovlje. 

Prijetno utrujeni po skoraj 380 (eni malo več, drugi malo manj) prevoženih kilometrih in neprespani noči smo se le še preoblekli in že je sledila vožnja domov na zaslužen spanec. 

Sicer pa je bila to lepa tura v super družbi v skoraj nemogočih pogojih zaradi nasprotnega vetra. Lani smo ga imeli celo pot v hrbet, ampak slabši pogoji pomenijo kvalitetnejši trening, tako vzdržljivosti, kakor tudi psihe. Za konec le še pohvala Stanki Dešnik, ki nam je uredila zanimanje in objavo medijev o naši turi, kakor tudi, da nas je povezala z županom občine Hodoš.

Ko pa bo Foto Edi objavil slike, jih bom prikazal tudi na tem mestu.

Nočna diagonala 2012

Nočna diagonala Hodoš - Sečovlje 2012 se bo začela v petek, 16.3.2012 zvečer. Štart bo okoli 21. ure, lahko tudi kaj prej, na lokaciji nekdanjega mejnega prehoda Hodoš. Sedem kolesarjev in kolesarka ter Brane, kot voznik kombija. Super ekipa, super družba, vse to je zagotovilo za kvaliteten trening, pa še vreme nam bo naklonjeno.

Stanka, zelo dobra prijateljica s tega dela Slovenije, je poskrbela, da se bomo pred štartom okrepčali v Okrepčevalnici Metujček v Hodošu, ki nam jo bo sponzoriral župan Občine Hodoš, g. Rudolf Bunderla, o našem projektu pa je obvestila lokalne medije. Žal se z g. županom ne bomo srečali zaradi njegove službene zadržanosti, dobrodošlico pa nam bo zaželel nogometni sodnik, g Edi Kerčmar. A to še ni vse. Ker bomo kolesarili od Hodoša do Sečovelj, bomo s tem povezali dva krajinska parka. Goričko in Sečoveljske soline. V solinah bomo v ta namen prejeli tudi simbolične zavitke soli. Da pa ne bo dolgčas med potjo, se bomo proti jutru ustavili pri Mateju v Šentjakobu, ki nam bo pripravil palačinke.

Ni kaj, Stanka se je zares potrudila za naš trening, ki je kar nepričakovano postal večji projekt. Tako je nagovorila novinarje: 

''Spoštovani predstavniki medijev,

V petek, 16. marca 2012, bo iz Hodoša proti Sečovljam 8 kolesarjev odkolesarilo na ''Nočno diagonalo'' čez Slovenijo. Ob tem bodo prevozili okoli 370 km.

Na Hodoš, v Krajinski park Goričko, se bodo pripeljali med 19.00 in 19.30. Po okrepčilu in pripravah v baru Metuljček bodo kolesarji med 20.00 in 21.00 sedli na kolesa in se odpeljali od mejnega prehoda z Madžarsko morju naproti.

Žal jih župan občine Hodoš, Rudolf Bunderla, ne bo pozdravil, ker je te dni odstoten zaradi praznovanja obletnice Marčne revolucije leta 1848 (praznik je danes 15.3.), ki na Madžarskem velja za velik narodni praznik. Tega praznuje tudi madžarska manjšina v Sloveniji.
Tako bo kolesarje pozdravil sodnik v nogometu, g. Edi Kerčmar.

V Pomurju bodo kolesarili proti M. Soboti, skozi Rakičan proti Ljutomeru in Ormožu.

Če jih želite spoznati in jih vprašati zakaj se radi vozijo ponoči po diagonali čez Slovenijo?, jih med 19.00 in 20.30 poiščite na Hodošu.  Start bo na mejnem prehodu.

Kolesarjem želimo prijetno in udobno vožnjo in jih prosimo naj prenesejo jutranje pozdrave v Krajinski park Sečoveljske soline, kjer se bo v nedeljo 18.3. dogajala tekaška prireditev Povežimo soline.

Tudi na Goričkem se dogaja pomlad in Jožefovi dnevi - v soboto, 17.3. bo 10. pohod po Bernarini poti. Več o tem pa poglejte tukaj.
Želim vam lepo praznovanje pomladi, v gibanju ali opazovanju in poročanju...
Stanka''

Goriških 200 je za nami

Skoraj 170 prijavljenih, od tega dobrih 140 kolesarjev na štartu letošnjega prvega breveta v Sloveniji, odlična organizacija, lepa trasa, super družba in nekaj sapice so glavni poudarki sobotnega kolesarjenja. 

Zaradi težav z Upravno enoto Nova Gorica je organizator KK Djak iz Nove Gorice štart raztegnil na eno uro in udeležence spuščal v skupinah po okoli 10 kolesarjev. Celo progo sem prevozil s Silvom Pšeničnikom, kar precej časa pa sva bila sama brez skupine. Ker sem na brevet prišel iz polnega treninga in skoraj brez počitka, noge niso bile spočite, hitre in eksplozivne. To se je še posebej poznalo po Krasu, ko je na nekaterih delih tako pihalo, da v dolino ni šlo več kot 20 km/h in to pri 90% max pulza. A nič ne de. Kakih 20 km pred Gradežem, ko sva kar nekaj minut čakala pred semaforjem, so naju dohiteli še trije kolesarji, s katerimi smo potem skupaj vozili do kontrolne točke, ki je bila kmalu po Gradežu. Tam smo se ustavili, kmalu pa sta prišli še dve skupini kolesarjev, s katerimi smo potem skupaj vozili do konca. Čisto na koncu nas je še čakal vzpon po Brdih in na Števerjan, v cilju pa okusen pasulj. 

Torej, sezona brevetov je odprta, kmalu bo naslednji (ekipni Fleche Slovenija), pa potem koprskih 200, pred DOSom pa še 325 km brez ravnine po Dolenjskem in Beli krajini, ki bo 28.4. Torej, precej vsega se bo dogajalo, ta vikend pa ...

TANteam 2012 ali DOS 2012 tokrat v mešanih dvojicah

Res je, odločitev je padla. Solo DOS letos zame odpade. Pomanjkanje sponzorjev s finančnim učinkom, slabo finančno stanje sta le dva izmed razlogov. Bom pa zraven. Tokrat na poseben način. V mešanih dvojicah bom vozil s Tanjo Kavčič. Tisto Tanjo, ki še pred letom in pol sploh ni vedela, kaj je to brevet. Tisto Tanjo, ki je lanskega aprila suvereno prevozila svoj prvi brevet v Kopru. Tisto Tanjo, ki je lani postala prva slovenska super randonneurka in tisto Tanjo, ki je lani brez posebnih težav prevozila najbolj znan brevet na svetu Pariz -Brest - Pariz.

Najina ekipa se bo tokrat imenovala TANteam, prijava je že evidentirana na spletni strani organizatorja, Tanja pa je ob prijavni predstavitvi zapisala:

''Šport je že od mladih nog sestavni del mojega življenja, prav kolesarjenje pa od 30. leta, ko so mi domači za rojstni dan podarili gorsko kolo, kateremu je kmalu sledilo novo in sem z njim velikokrat prikolesarila na domačo Sv. Goro nad Solkanom, pa na Trnovo, ... Poleti pa vsako leto nekajkrat na prelaza Mangart in Vršič. To je bilo takrat. Potem pa sem se pred dvema letoma odločila za nakup cestnega kolesa in se mi je odprl kolesarski svet. Dobesedno. Spoznala sem, kaj je to brevet in v letu 2011 odvozila vse brevete v Sloveniji razen na 1000 km. Leta 2011 sem postala tudi prva slovenska super randonneurka, kar pomeni, da sem kot prva Slovenka prevozila serijo brevetov 200, 300, 400 in 600 km, kar mi je omogočilo, da sem lahko avgusta odpotovala v Francijo in kot prva Slovenka prevozila tudi najbolj znan brevet na svetu, 1230 km dolg Pariz - Brest - Pariz.

Danes vozim pod okriljem novogoriškega kolesarskega kluba DJAK, v katerem nas je kar 11 ultra kolesarjev. Za naprej pa si želim predvsem zdravja in sreče, oboje je namreč nujno potrebno pri uresničevanju kolesarskih ciljev. Tudi za letošnjo DOS preizkušnjo.''

Moja predstavitev je bila sledeča:

''Konec marca bo minilo štiri leta, odkar sem kupil cestno kolo (prej sem se vozil s trekingom), en teden kasneje sem že bil na svojem prvem 200 km dolgem brevetu v Kopru (isto leto sem prevozil še 300 in 400 km dolga breveta), leto kasneje sem se prvič preizkusil na Dosu, potem pa vsako leto znova v solo peizkušnji, od tega mi je dvakrat uspelo priti do cilja. Sicer se s športom ukvarjam že od rane mladosti, na koncu osnovne šole sem bil izbran za športnika šole, v srednji šoli pa sem se začel ukvarjati z ekstremnim športom, takrat maratonskim in ultramaratonskim tekom.

Poleg Dosa se vsako leto udeležujem brevotov v Sloveniji in tujini, že dvakrat sem dobil naziv super randonneur za prevožene brevete na 200, 300, 400 in 600 km razdalji v koledarskem letu, lani pa sem se udeležil najbolj znanega breveta na svetu Pariz - Brest - Pariz, v dolžini 1230 km.

Tekmovanje na tej ekstremni preizkušnji v mešanih dvojicah je posebne vrste izziv, sodelovati skupaj s Tanjo pa posebna čast.''

Uvrstitev naju ne zanima kaj prida, najprej bo treba priti do cilja, pa tudi ekipa bo tokrat imela veliko bolj razgibano vlogo. Več o članih ekipe pa v naslednjih dneh. 

Začenja se sezona brevetov

Res je. Končno. Celo zimo sem jih čakal in končno dočakal. Nekaj časa je slabo kazalo za prvi brevet v Novi Gorici, a se je na koncu vse dobro izteklo in to soboto, 10.3.2012, bo KK Djak organiziral svoj prvi brevet, ki so ga poimenovali Goriških 200. 

Zanimanje je veliko, trenutno nas je prijavljenih že krepko preko 100 udeležencev, vreme se pa tudi obeta lepo. Prijave so še vedno možne na spletni strani ŠD Randonneurs Slovenija, kjer so na voljo tudi vsi ostali potrebni podatki o trasi.

A tudi po tem brevetu ne bo počitka, saj se že bliža ekipni Fleche Slovenija, kakor tudi koprskih 200 km, seveda pase bo do letošnjega DOSa še  marsikaj dogajalo.

Prijava na DOS 2012

No, pa je zagotovljeno majsko uživanje s prijavo na DOS 2012. Tako pozno se nisem še nikoli prijavil, ampak vse ima svoje razloge. Ekipa, ki bo ponovno zelo izkušena, je že skoraj kompletna. V Manyteamu 2012 bosta tako dva člana z mano že četrtič, eden tretjič, eden pa drugič. Zaenkrat je v ekipi le en novinec, ki pa mu ne manjka izkušenj iz ultra maratonskih kolesarskih preizkušenj, saj ima za sabo že precej prevoženih brevetov in ekstremno težkih maratonov. Žal letos ne bo dveh zelo izkušenih članov iz preteklih let, vendar sem prepričan, da bo tudi ta ekipa najmanj tako enkratna kot lanska. Torej rabim le še enega člana, ki pa ga menda tudi ne bo težko dobiti. Predstavitev ekipe pa naj še malo počaka, da bomo popolni.

Srečno v 2012

V letu, ki prihaja vam vsem želim veliko srečnih, zdravih in nasmejanih dni.

Kolesarska statistika leta 2011

Po današnji silvestrski turi v jasnem in sončnem vremenu je čas za analizo latošnje sezone. Statistika kaže naslednje (po mojem Polarju CS400, brez teka in fitnesa): 

• prevoženih 21.443 km,
• neto čas vožnje 828:59:04,
• povprečna hitrost 27,5 km/h,
• porabljenih 604.515 kcal,
• 186.042 višinskih metrov.

Vožnje glede na dolžino v km: 

• 150-199: 24
• 200-299: 12
• 300-399: 3
• 400-499: 4
• 500-599: /
• 600-699: 1
• 700-999: /
• 1000 in več: 2

S sezono 2011 sem zelo zadovoljen, prevozil sem DOS in PBP, število prevoženih kilometrov pa bo težko ponovljivo, saj je bilo letošnje leto zelo ugodno za kolesarjenje.

Prva tura v letu 2012

Datum: nedelja, 1.1.2012

Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. tam nekje
Predvidena trasa: Kras, Brda
Udeleženci: vsak, ki bo imel občutek, da po najdaljši noči življenje teče dalje
Vreme: bo
Veter: zagotovljen nasprotni
Tempo: dnevu primeren

21.000

Leto 2011 je res zelo ugodno za kolesarjenje. Katerega koli kolesarja srečam, mi pove, da je letos postavil svoj osebni rekord v prevoženih kilometrih. No, to je uspelo tudi meni. Sicer sem osebni rekord postavil že avgusta, ravno danes pa sem prevozil letošnji 21 tisoči kilometer. Težko predstavljivo, da se jih je toliko nabralo in precej več, kot marsikateri sodelavec ali sodelavka v službi z avtom. Ta kilometraža pa bo tudi zelo težko ponovljiva.

Še ena prednovoletna tura na Primorskem

Datum: četrtek, 29.12.2011
Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. kdo ve
Predvidena trasa: valovito po Brdih in Krasu, ravno po Italiji
Udeleženci: kdor si lahko vzame prost dan v prednovoletni norišnici
Vreme: bo
Tempo: letnemu času primeren

Doslej najboljši zapis na forumu Randonneurs Slovenija

Po mojem mnenju je doslej najboljši zapis na našem forumu ta, ki ga je napisal(a) Črtica in se nanaša na ustanovitev ŠD Randonneurs Slovenija. Z dovoljenjem avtorja(ice) ga citiram v celoti.

''Vsi, ki so nam pri srcu dolga potovanja s kolesom in pri tem preprosto uživamo, ne glede na izjemno dolge razdalje in višinske metre, ki jih premagujemo, smo sedaj dokončno, uradno in potrjeno dobili svoj pristan. Svoje športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA, iz katerega in preko katerega se bomo lahko vedno znova in znova podajali na svoja dolga kolesarska potovanja in se vanj tudi vračali.

Ustanovna skupščina društva je potekala v soboto, 24. septembra 2011 v Ljubljani, v prostorih bifeja Žoga je nora, ob zaključku še zadnjega, 200 km breveta v letu 2011. Vsi tam prisotni kolesarji smo soglasno sprejeli sklep o ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA, potrdili Statut in izvolili organe  društva. Predsednik je tako postal naš najvidnejši ultrakolesar® Marko BALOH, na katerega kolesarske dosežke doma in na tujem smo upravičeno lahko vsi ponosni. Člani upravnega odbora društva so še Andrej ZAMAN, Zdenko HOVNIK, Matej LAVRIŠA in Tanja KAVČIČ, blagajničarka pa je Sabina JUHART.

Društvo je bilo v registru društev Upravne enote Ljubljana uradno registrirano 13. decembra 2011.

Čas od ustanovne skupščine pa do uradne registracije društva ni bil čas počitka. Bil je čas trdega dela upravnega odbora, postavljali so se temelji organizacije in predstavljivosti  društva, določeni in v svetovnem koledarju potrjeni so bili datumi brevetov pri nas v letu 2012 (kar 11 jih bo, največ doslej), v pripravi je Pravilnik o finančnem in materialnem poslovanju društva, največ časa pa so člani upravnega odbora ob pomoči Vasje KAVČIČA namenili pripravi organizacije Flechea, randonneurskega ekipnega tekmovanja, ki sicer poteka v duhu in po pravilih vožnje breveta, a je vendarle tekmovanje in bo v naslednjem letu prvič organizirano tudi pri nas.

Na potrebo po ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA je iz leta v leto opozarjalo vse več dejstev: vedno več nas je ultra kolesarjev, vsako leto organiziramo vse več brevetov in se jih tudi udeležujemo v vedno večjem številu, kolesarjenja po Franciji (Pariz – Brest – Pariz) se je pred 4 leti udeležilo 7 Slovencev, letos pa že 26, vabijo številne tovrstne prireditve na tujem in še bi lahko naštevali.

Naše društvo je bilo uradno potrjeno v času veselega decembra. V času pričakovanj, dobrih želja in vsesplošne pozitivne energije med ljudmi. Naj mu bo to popotnica v delovanju, ki naj bo enako dobro, uspešno in predvsem srčno, kot čas, v katerem je bilo športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA uradno registrirano.''

----------------------------------------------------

ultrakolesar®: kolesar/kolesarka, ki premaguje daljše razdalje kot so predvidene v tekmovalnih etapah cestnega kolesarstva

Konec leta in načrti za 2012

Leto 2011 se izteka, čas je torej za načrte v letu 2012. Precej jih je in so kar ambiciozni. S predpostavko, da ne bo poškodb, bolezni in podobne višje sile, so realno uresničljivi. S tem pa nikakor ne mislim na uvrstitve na tekmovanjih. Kolesarski cilji za 2012 so tokrat za spremembo razporejeni na več prireditev in so bolj ali manj enakovredni. 

Ena od teh je seveda DOS, ki pa v 2012 prvič v zadnjih letih ne bo glavni cilj sezone, kar pa ne pomeni, da ga bom šel odpeljat turistično. Daleč od tega, tudi tu imam kar ambiciozen cilj, ki pa bo uresničljiv, če se bo poklopilo več dejavnikov, med drugim tudi vreme. Po drugi strani pa je tudi DOS v ekstremno slabem vremenu še poseben izziv, saj mi leta 2010 v nemogočih vremenskih razmerah ni uspelo priti do cilja.Ampak o tem več kdaj drugič

Doseganje naslednjega cilja, ki bo morda še bolj zahteven kot DOS, je doseči naziv Super slovenski randonneur, ki ga dobi tisti član ŠD Randonneurs Slovenija, ki uspešno prevozi vse slovenske brevete v koledarskem letu. S tem sta povezana še dva naziva in sicer Randonneur 5000, ki ga dobi tisti, ki v štiri letnem obdobju na brevetih prevozi 5000 km, za kar mi manjka le še uspešno dokončanje Flechea in 1000 km dolgega breveta, in NAJ SLO randonneur, ki ga dobi tisti član društva, ki v koledarskem letu prevozi največ kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini. 

Še dva cilja sta. Še dva breveta ekstremna. 

Najprej lažji. Tour Blanc Rondo bo od 22. do 24. junija 2012, torej en teden po naših 600 km, poteka iz Italije, preko Francije in Švice, pa spet na izhodišče v Bieli v Italiji, dolg bo 600 km, imel bo okoli 10.000 višinskih metrov, trasa pa je speljana okoli najvišjih vrhov Alp, in sicer Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... Potrebno bo premagati celo vrsto gorskih prelazov, med njimi Col du Petit St. Bernard (2188), Cormet de Roseland (1968), Col des Saises (1957), Col des Montets (1461), Forclaz (1526) in Simplonpass (2005). 

Drugi bo v celoti potekal v Italiji. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa bo 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1600 km bo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km se trasa spušča, zadnjih 150 km menda ni kaj prida vzpona, vmes pa okoli 20000 višinskih metrov v 1000 kilometrih. Kar zahtevno. Pred leti sta to traso že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. V letu 2012 bo lahko nastopilo 350 udeležencev, trenutno pa nas je že prijavljenih 227, od tega 8 Slovencev, kar nas trenutno uvršča v sam vrh po številu prijavljenih. Prepričan sem, da se bo še kdo od naših randonneurjev opogumil in šel zraven. Kdo ve, morda pa bomo spet imeli zraven tudi žensko predstavnico.

Torej, cilji so, po svojih najboljših močeh se bom trudil, da jih bom uresničil, realizacijo pa bom analiziral po koncu sezone.

Breveti po svetu v letu 2012

Še dva linka za tiste, ki vas zanimajo lokacije in dolžine brevetov v tujini v letu 2012. Kar lepo število jih bo, na nekaterih bodo (bomo) tudi slovenski udeleženci.

breveti v Franciji   

breveti v ostalem svetu     

Breveti v Sloveniji v letu 2012

Kot sem že v predjšnjem prispevku napisal, bomo imeli v Sloveniji v letu 2012 kar 11 brevetov. Štirje od tega bodo novi. Razlog za nove brevete je poleg tega, da je zanimanje zanje zelo v porastu, še ta, da jih želimo voziti tudi po predelih Slovenije, kjer doslej še nismo. Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti.

Na tem mestu bom najprej opisal nove brevete.

Prvi izmed teh bo tudi prvi v letu 2012. 10.3. bo v Novi Gorici štart 200 km dolgega, večinoma ravninskega, breveta, ki nas bo vodil na Kras, pa do Gradeža in Palmanove v Italiji in spet v Novo Gorico. Organizator tega breveta je KK Djak iz Nove Gorice, ki se prvič pojavlja kot organizator, sicer pa je to kolesarski klub, katerega člani so najbolj številčno zastopani na brevetih.

Druga novost je ekipni brevet z nazivom Fleche Slovenia v organizaciji ŠD Randonneurs Slovenija, kjer je potrebno v 24 urah prevoziti čim več kilometrov, vsako ekipo pa zastopa 3-5 članov. Ta brevet bo 23. oz. 24. marca.

Naslednja novost bo 28.4. in sicer 300 km dolg Brevet po Dolenjski in Beli krajini, ki pa bo dokaj zahteven in skoraj brez ravnine. Organizator je ŠD BIK.SI.

Zadnja novost pa bo 8.9. na Gradu na Goričkem, kjer bo 200 km dolg brevet, ki nas bo vodil po Goričkem, Avstriji in Madžarski. Organizator pa je Javni zavod Krajinski park Goričko.

Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti, o katerih pa več kdaj drugič.

Športno društvo Randonneurs Slovenija

Po zgledu velike večine držav, v katerih so organizirani breveti, smo tudi v Sloveniji ustanovili športno društvo, ki bo skrbelo za razvoj te zvrsti kolesarstva, ki je vedno bolj popularno. Iz sramežljivih začetkov pred nekaj leti, ko je bilo v Sloveniji le malo brevetov letno, jih bomo imeli v letu 2012 kar 11. Štirje od teh bodo povsem novi, 1000ka pa bo potekala po skoraj povsem novi trasi.

Športno društvo Randonneurs Slovenija je društvo, ki ga vodijo zagnani člani, kar pa ne pomeni, da drugi tudi niso zagnani. Predsednik društva je Marko Baloh, ki je tudi pobudnik te zvrsti kolesarjenja v Sloveniji. Podpredsednik ali poslovni sekretar sem jaz, informatik je Zdenko Hovnik, preostala člana upravnega odbora pa sta Tanja Kavčič in Matej Lavriša. Vsi imamo štiri letni mandat.

Pariz - Brest - Pariz 2011 ali 79 ur in 24 minut uživanja na kolesu

Res je. Dobesedno uživanje. No, kakor za koga, a zame vsekakor.

Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.

Po DOSu sredi maja se je zdel avgustovski PBP kar precej oddaljen. A čas je hitro mineval in kar naenkrat je bil čas za odhod. 

Sobota, 20.8. 

Tanja

Andrej

Po nekaj čez 1300 km prihod z avtom v St. Quentin En Yvellines, zahodno predmestje Pariza, morda kakih 30 km od Eifllovega stolpa. Miren del, poslovna četrt, s Tanjo in Nevijem (vsi trije smo člani ŠD BIK.SI) smo bili nastanjeni kakih 500 metrov od štarta. Blizu nas sta bila še Aleksej in Jure z boljšima polovicama. Še isti dan sva s Tanjo opravila tehnični pregled, čeprav sva ga po urniku imela šele v nedeljo. Popoldne sva z našimi cikloturistikusi s kolesi obiskala center Pariza.

Nedelja, 21.8.

Slovenci na PBP

Nedelja je zelo hitro minevala. Ob dveh popoldne smo imeli slovenski predstavniki skupinsko slikanje, ob štirih pa je že bil prvi štart. Od Slovencev je prvi štartal Jure, ki se je odločil, da bo njegov maksimalni čas za prihod v cilj 80 ur. Naslednja sta uro za tem štartala ležeča kolesarja Aleksej in Janko, še uro za tem pa bi morali na pot cikloturistikusi na 90 ur, ki pa so v hudi vročini štartali šele okoli osmih zvečer, saj so organizatorji udeležence spuščali v skupinah po 500 vsakih 15 minut. Mi, ki smo se odločili, da bomo imeli na razpolago 84 ur, smo imeli štart naslednje jutro.

Tanja

Andrej

Edi

Tanja, Nevijo in Andrej

Ponedeljek, 22.8.

Panika! Budilka na mobitelu ob treh zjutraj ni zvonila. Pravzaprav sta zatajili dve budilki. Na srečo je bilo zbujanje še dovolj zgodaj za pripravo zajtrka, še zadnji pregled opreme, pumpanje gum, montiranje potovalnih torb, ki so povzročile, da sta bili najini kolesi zelo otovorjeni (moje je po občutku tehtalo kakih 20 kg), ... In že sva bila s Tanjo, skupaj s še drugimi slovenskimi udeleženci, v štartni proceduri. 

Malo pred štartom

Le kaj nepredvidenega me lahko ustavi

Bili smo v tretji, zadnji skupini 500 udeležencev, ki smo štartali na tem brevetu. V zraku je bilo čutiti neko posebno napetost. Velika večina nas še nikoli ni vozila tako dolgo turo. Bo šlo? Da vsaj ne bi bilo padca,  hujših tehničnih težav, bolezni, poškodb, ... Ja, take misli so nam rojile po glavi. Morda je bil kdo tudi negotov, ali je dovolj dobro pripravljen za to preizkušnjo. 

Jaz spredaj, potem Tanja, foto Edi slika

Ko so nam pred štartom žigosali kartončke, se je ulilo. Ne sicer nepričakovano, saj je tam vsako noč padal dež, pa vseeno. Štartali smo torej mokri, nekje ob 5.25 zjutraj. Začelo se je. Bila je še trda noč. Napetost je popustila, noge so se sprostile. Večinoma ravninski prvi del je bil za ogrevanje. Kmalu so se oblikovale skupine, večina naših je bila že spredaj. S Tanjo in Edijem smo tvorili našo mini skupino. Tako smo se dogovorili že pred odhodom v Francijo. Kar hitro smo ostali sami. Jaz spredaj, potem Tanja, Edi na koncu. Tako smo vozili kakih 1000 km. Hitrejši so bili spredaj, počasnejši zadaj. Mi smo vozili svoj tempo, okoli 30 km/h je bilo povprečno po ravnini. Brez dirkanja, brez zaganjanja in nepotrebnega trošenja moči. Dolga pot nas je čakala do konca, na koncu bo pomemben vsak atom moči. 

Zame je bila glavna naloga na tem brevetu, da pomagam Tanji, da s čim manj težavami pride do cilja. To je bila moja misija. Edina naša ženska predstavnica je bila fizično zelo dobro pripravljena. V njen prihod do cilja sploh nikoli nismo dvomili. Le pametno je bilo treba razporediti moči. 

Vedno temneje sredi dneva

In smo vozili. Dohitevali smo skupine kolesarjev. Ker so vozili prepočasi, smo šli naprej svoj tempo. Običajno nam niso sledili. Tako je šlo kakih 130 km. Vreme oblačno, temperatura idealna. Potem pa tema sredi dneva in dež. Nadaljevali smo premočeni, saj kakih posebnih oblačil za zaščito pred dežjem nismo imeli. Potem je malo prenehalo deževati. Ravno smo se posušili, ko nas je nekaj kilometrov pred eno izmed kontrolnih točk dobil hud naliv. No, pa smo bili spet mokri. Tudi zvečer in ponoči se je  nadaljevalo enako.  Dež, začinjen s hudimi nalivi. Francozi ne poznajo pokritih avtobusnih postaj, kot jih imamo pri nas, pravzaprav smo na nekaterih področjih svetlobna leta pred njimi, tako da smo v eni vasi na srečo lahko vedrili v neki dvorani. Kako uro smo bili tam. Nadaljevali smo, ko je malo ponehalo. 

Na skriti kontrolni točki, nekje okoli 400. km, smo se odločili, da bomo šli spat. Organizatorji so imeli pripravljene jogije, plačaš 4€, naročiš, kdaj naj te zbudijo in greš spat. Ob treh zjutraj so nas zbudili. Zunaj grmi, treska, dež se zliva. Še eno uro bomo spali in počakali, da gre morda najhuje mimo. Časa, da pridemo do naslednje kontrolne točke, imamo še dovolj. Ob štirih je bilo treba vstati. Na srečo je bilo dežja vse manj. Poseben užitek, če se temu sploh lahko reče užitek, je bilo oblačenje mokrih in mrzlih oblačil. Majica, hlače, nogavice. Ko sem dal gor še čevlje, sem slišal ''pljosk'', saj, ko sem s sezul, nisem zlil vode iz njih. In smo šli naprej. Zunaj na srečo ni bilo premrzlo. Kakih 12 stopinj. 

Ko se je začelo daniti pa defekt. Prazna moja prednja guma. Hitra menjava zračnice in že smo nadaljevali. Po dveh kilometrih spet. Spet prazna prednja guma. Očitno je je nekaj ostalo na notranji strani gume. Menjam gumo in zračnico in pumpam. Edi pomaga. Ko je dovolj napumpano, Edi potegne pumpo in odtrga ventilček. Jebela. Še enkrat. Takrat so pripeljali mimo naši kolesarji, ki so prenočili v hotelu. Tanja in Edi gresta z Dejanom naprej, Simon mi pomaga napumpati. Tretjič. Že gremo naprej, le še nekaj kilometrov nas je ločilo do naslednje kontrolne točke. Skupina gre naprej, mi trije pa počasneje od njih, svoj tempo. Dejan nadaljuje z nami, ker ima probleme z mišico. Izvemo, da je Zdenko že odstopil. Menda zaradi težav s srcem. Pravilna odločitev, zdravje je na prvem mestu. 

Gor in dol, pa nobene strmine

Proga je ves čas razgibana. Gor, dol, gor, dol, brez ravnine. Da dobiš morsko bolezen. Le redkokateri vzpon je bil težji od 10%. Nič posebnega. Le gor in dol. Najvišja točka je bila menda na 347 metrih nad morjem. Že zelo blizu Bresta. Klima tam gor pa taka, kot pri nas na Vršiču. Leden dež, močan veter, mraz. Le še malo nas je ločilo do Bresta, ki je bil na polovici. 

Kakih 200 km  pred Brestom smo imeli veter v prsa. Vsaj tak občutek smo imeli, ki pa je bilo čitno pravi, saj nam je potem, ko smo se vračali, veter v hrbet pomagal premagovati kilometre. Zdaj smo se že vozili v smeri proti Parizu. Nič več se mu nismo oddaljevali, le še bližali. Psihološko je to zelo dober občutek. Precej lažje gre naprej. Spet smo bili sami trije. Dejan je šel naprej.

Ob poti je bilo precej gledalcev. Mladih in starih. V mestih, vaseh in sredi niča. Sredi gozda,  ponoči, ko ni bilo nikjer niti blizu kakšno naselje, so bili ljudje, ki so ploskali in nas vzpodbujali. Enkratno. Vsakomur smo odzdravili. Vsaj pomahali. 

Preko 800 km je že za nami

929. km

Še vedno smo se držali dogovorjenega. Ustavljali smo se le na kontrolnih točkah, vmes pa smo praviloma vozili brez ustavljanja. Na kontrolnih točkah nismo hiteli. Ravno toliko, da smo lahko brez težav prišli v pravem času do naslednje kontrolne točke. Pojedli smo kaj toplega ali le kak sendvič in napolnili bidone. Ponekod smo tudi zaspali. Na stolu, naslonjeni na mizo, včasih na tleh. Kjerkoli. Na kratko. In spet naprej. Premagovat kilometre. 

Čedalje bližje smo bili cilju. Na eni izmed zadnjih kontrolnih točk je bilo ogromno ljudi. Krajevni praznik. Le uradni govorec govori in govori. Ne neha. Po francosko, seveda. Mi ga nismo nič razumeli. Tam očitno ne poznajo glasbe. Navežemo stik z domačini. Na mojem dresu vidijo napis ''Slovenija''. Da, iz Slovenije smo. ''Veste, kje je Slovenija? Ste že kdaj bili pri nas?'' jih sprašujem. ''Vemo, kje je, tam pa nismo bili še nikoli.'' Povem jim, da je to najlepša država na svetu, da naj le pridejo, ne bo jim žal. 

Zaspani in prijetno utrujeni na 1022. km

Še par besed in gremo naprej. Zaželijo nam srečno vožnjo. Tanji še posebej. Vsi jo občudujejo. Tudi midva z Edijem. Zelo. Kakih 1000 km je že za nami. Odlično se drži. Razen občasnih težav s spancem,  ki so na tako dolgi turi nekaj običajnega, sploh ne občuti bolečih nog. Enkratno. Precej več kot dva dneva in pol smo že na poti. Vsi imamo občasno težave s spancem. 

Celo pot že srečujemo mladino ob cesti, ki  nam ponuja razno pecivo in pijačo. Ustaviš se, nekaj poješ, lahko tudi spiješ, mladim radovednežem, ki vsakemu ploskajo in ga vzpodbujajo, poveš od kje si in kako ti gre, daš kak evro in že brziš naprej. 

Simon, Edi in Matej

Krepka tema tretje noči je že bila, ko pri hiši na levi vidim ljudi. Najprej pomislim na mladino z raznimi dobrotami. ''Gremo naprej?'' vprašam Tanjo, ki je vozila za menoj. Slišim ''ja'' in pritisnem na pedala, ko zaslišim ''Slovenci!''. Seveda takoj ustavimo. Tam sta bila Matej in Simon, ki sta štartala že v nedeljo zvečer. Ne vem, če sta se ravno močno razveselila našega prihoda. ''Živijo! Kako ste? Kako napredujete?'' jih ogovorim, onadva pa bolj mrka kot vesela. Pojma še nimam, kaj se dogaja. Saj smo vendar prijatelji. Matej je bil že dve leti v moji ekipi na DOSu. Pove, da je Slavko v hiši. Da je hudo z njim. Da čakajo rešilca. Da ne more več. Grem notri. Slavko je bled in obnemogel, več kot očitno je, da je nekaj hudo narobe z njim. Pozdravim ga, kaj bolj pametnega od ''Vse bo še v redu, boš videl.'', mi ne pade na pamet. Rešilec je že na poti. Kmalu pride. S sireno. In že ga odpeljejo. Mi pa moramo naprej. Mateja in Simona že pošteno skrbi, če bosta uspela priti v pravem času do naslednje kontrolne točke in do cilja. Onadva sta štartala prej in imata drugačno časovnico, kot mi trije.

Nekaj časa vozimo skupaj. Kar spodoben tempo smo imeli. Hiter. Le še kakih 200 km je bilo do cilja. Morda še manj. S Tanjo se ustaviva nekje sredi niča. Zaspanost je prehuda, nadaljevanje bi bilo lahko zelo nevarno. Zaščitno folijo na tla in že spiva. Čez 15 minut nadaljujeva. Edi, Matej in Simon so šli naprej. Spet se bomo srečali na naslednji kontrolni točki. Tam Tanjo spet premaga spanec. Ni čudno, sredi tretje noči smo, po skoraj 70 urah vožnje. Tudi jaz sem zaspan. Zaspiva med mizami na tleh. Kot še mnogo drugih. Matej in Simon morata medtem naprej. Edi naju počaka. Kdo ve, koliko časa je trajal spanec. Morda uro, morda malo več ali malo manj. Ni važno. Blizu cilja smo. Dovolj časa še imamo. Nikamor se ne mudi. Vstanemo, se umijemo in nadaljujemo. 

Četrti dan vožnje. Zgodnje jutro. Lep dan nas čaka. Očitno topel. Tanja je kot nova. Kot, da bi pravkar štartala. Po več kot 1100 prevoženih kilometrih. Z Edijem jo komaj še dohajava. Posluša glasbo na MP3 in vozi v ritmu. To poznam. Z letošnjega DOSa. Voziš v transu. S Tanjo je bilo enako.

Po zadnji kontrolni točki pred ciljem, so nam ob izhodu iz tega mesta na vse krožiščih policisti ustavili promet, da se nam ni bilo treba ustavljat. Ne vem, meni so se ob tem naježile vse dlake, na oči so stopile solze. Vse prebivalstvo, vključno s policisti, je dihalo z nami. Vsi so nam izkazali spoštovanje za že prevoženo pot. 

Zadnja etapa je bila po svoje čudna. Zelo hitro je šlo vse skupaj. Le še dobrih 60 km nas je še čakalo. In se je začelo. Najprej smo se sami trije menjavali v ospredju. Vsak po en kilometer. Potem se nam je pridružil Američan iz Seattla. Čedalje hitreje smo šli. Tudi med 38 in 45 km/h. Le ko je prišel v ospredje Američan, se je hitrost umirila na znosnih in kulturnih 32-33 km/h. Po 1200 prevoženih kilometrih! Saj vem, kaj si mislite. Morda res nismo normalni, a bolj ko se je bližal cilj, večji užitek je bil kolesariti in hitreje je šlo.

Cilj

Sveta trojica v cilju

Yes, uspelo je, misija izpolnjena

V Aleksejevi družbi

Cilj smo dosegli po 79 urah in 24 minutah, 1230 km in 9300 višinskih metrih. Zadovoljni, da nam je uspelo in prijetno utrujeni.  V prvih kilometrih tega breveta sem Tanji in Ediju rekel, da nam bo na cilju vsem žal, ker bo že konec, saj bo ravno takrat najbolj lepo. Takrat sta me nejeverno gledala in si mislila svoje. Verjetno kaj od tega, da se norčujem, da nisem normalen ali kaj podobnega. Tik pred ciljem sem ponovil besede z začetka. Tokrat sta mi oba pritdila, da je zdaj res najlepše in bi se dalo tako prevoziti kar še precej kilometrov.

Od Slovencev sta odstopila le Zdenko in Slavko. Od skoraj 5000 udeležencev jih okoli 1000 ni videlo cilja. 

Kot rečeno, se je Tanja izredno dobro držala. Več kot odlično. Očitno je imela še precej rezerve, ki jih bo z nabranimi izkušnjami izkoristila na naslednjih ekstremnih preizkušnjah. Tanja, iskrene čestitke za ta dosežek. Čelado dol, sama pa se verjetno ne zavedaš, kaj si dosegla. S tem si se za vedno zapisala kot prva ženska v zgodovini Slovenije, ki ji je uspel tak podvig. Zdaj si vzor vsem ženskam, ki jih veseli tak način kolesarjenja. 

Petek, 26.8.

Na veleposlaništvu v Parizu

Sproščujoče po Parizu

Sprejem na veleposlaništvu v Parizu je v družbi veleposlanice ge. Veronike Stabej minil v sproščenem vzdušju. Zaposleni na veleposlaništvu so nam čestitali za prevoženo pot, ga. veleposlanica pa je izrecno navedla, da če rabimo kakršno koli pomoč za Slavka, naj takoj sporočimo, da bodo oni poskrbeli, da bo vse skupaj rešeno na zadovoljiv in ustrezen način. 

Po obisku veleposlaništva, smo si še ogledali del Pariza. Izvedeli smo še, da so Slavka odpustili iz bolnice in da gre lahko domov. Slavko, želim ti čimprejšnje okrevanje.

Nedelja, 28.8. 

Slavnostni govor

Ura okoli šestih zvečer. S Tanjo se po kakih osemnajstih urah vožnje pripeljeva k njej domov v Solkan. Tam pa presenečenje, ki morda niti ni bilo presenečenje. Tanji so domači pripravili prisrčen sprejem, kjer ni manjkal niti slavnostni govor, nekdo pa je na orglice zaigral slovensko himno. Poleg domačih  so se zbrali sorodniki, sosedje, prijatelji, ... Veliko ljudi. Starih in mladih. Super. Tanja je to zaslužila. Navsezadnje je prva slovenska super randonneurka in prva Slovenka, ki se je udeležila tega 
najbolj znanega breveta na svetu. 1230 km. Marsikomu le del te razdalje

Himna na orglice

povzroča težave z avtom. Za običajne Zemljane je to nepredstavljiva razdalja in znanstvena fantastika za prevoziti jo s kolesom.Prepričan pa sem, da to ni zadnji sprejem, ki ga je bila deležna.

Slavnostni sprejem

 Zahvala

Na koncu naj se še zahvalim vsem vam, ki ste naju s Tanjo spremljali na spletnih straneh organizatorja ali pa le v mislih na tej enkratni preizkušnji, na kateri sem užival prav vsak trenutek. Hvala. Iskrena hvala.

PBP prihajamo - le še en teden do štarta

Le še en teden nas loči do štarta na največjem in najbolj znanem brevetu na svetu, francoskem Pariz - Brest - Pariz (1.230 km), na katerem nas bo nastopilo okoli 5.500 kolesarjev iz vsega sveta, od tega 26 iz Slovenije. Med slovenskimi udeleženci bo tudi ena ženska, in sicer Tanja, ki bo, potem, ko je kot prva Slovenka prejela naziv Super randonneurka, tudi prva Slovenka na tej ultramaratonski kolesarski preizkušnji. Med nami bosta tudi dva ležeča kolesarja.

Iz Slovenije odpotujem v petek, 19.8.2011, v popoldanskih urah, v Parizu pa naj bi bil naslednji dan dopoldne. Prepričan sem, da bom imel do ponedeljkovega štarta (22.8. ob petih zjutraj), dovolj časa za regeneracijo po dolgotrajni poti. 

Ko sem se prijavljal na to preizkušnjo, sem si izbral 84 ur za prihod v cilj. Za ta časovni okvir je predviden štart v ponedeljek zjutraj. Možen je bil tudi časovni okvir 80 in 90 ur. Če bi zbral katerega koli od teh, bi štartal že v nedeljo popoldne ali zvečer, kar bi pomenilo eno noč vožnje več. Enako kot jaz se je odločila večina slovenskih predstavnikov. 

84 ur poteče v četrtek, 25.8.2011, ob petih popoldne, sam pa upam, da bom cilj dosegel najkasneje v 72 urah. Da ne bo pomote. To je brevet in ne dirka. Torej tja ne grem dirkat, ampak uživat. Dirkal sem na DOSu, za letos bo dovolj. Zdaj je čas za uživanje na tej prireditvi, ki je vsake štiri leta in je stara že krepko več kot 100 let. 

Pripravljenost je solidna, do dosovske mi sicer manjka kak teden fitnesa in par tednov težkih treningov, a tudi zdajšnja forma je zadovoljiva in je čisto dovolj, da glede tega ne bi smel imeti težav s to razdaljo. Ne glede na to, da ne bom imel nobenega spremstva in da bom na kolesu tovoril vsaj kakih 10 kg oblačil, rezervnih delov za kolo, hrane, ... Psihološka pripravljenost je zelo dobra, saj so vse misli usmerjene le na to preizkušnjo, ki pa bo, če pridem do cilja, moj osebni rekord prevoženi razdalji. 

Kaj gre torej lahko narobe? Nesreča nikoli ne počiva in pride takrat, ko najmanj pričakuješ. Ker bo, predvsem na štartu, velika gneča, je takrat zelo velika nevarnost padca. Letos sem že enkrat padel, na prvem 300 km brevetu, zato upam, da sem ta bonus že izpolnil. Seveda lahko pride do padca kjerkoli in kadarkoli. Tega se na da predvideti. Pri padcu je možna hujša poškodba, lahko pride do uničenja osnovnega sredstva - kolesa, ali pa obojega. Pred štirimi leti je bil cel čas breveta dež. Ob dežju je potrebna še veliko večja previdnost, saj nikakor ni prijetno, da gre po nepotrebnem v nič toliko ogromnih priprav. Bolezen in večje tehnične težave s kolesom so prav tako lahko razlog za odstop. Na tako dolgih preizkušnjah niso nič nenavadnega niti težave z bolečimi in pekočimi podplati in odrgnjeno ritjo. Ampak vse se da, če se hoče. Vse je v glavi. Ko pride bolečina, jo je pač treba odmisliti in voziti dalje.

Priprave so bile zelo dobre. Po prihodu s ture v Split, sem bil pet dni na Goričkem, kjer sem v super družbi nažigal po tamkajšnjih klancih. Kratkih, a neverjetno strmih. Tudi Lendavske gorice so take. Tam mi je števec kazal tudi 28% naklon. Ta klanec je bil tudi edini, katerega sem zvozil s prestavnim razmerjem 34-25. Ostale, tudi tiste s 17-19°% naklonom, sem zvozil na 34-19. Prevozili smo tudi klance okoli Ljutomerja, šli do valovitega Lenarta. Tudi vožnja v močan nasprotni veter je prišla vsak dan na vrsto. Torej priprave so bile dobre, upam, da tudi učinkovite.

Seveda boste lahko vsi spremljali mojo vožnjo na PBP na njihovi spletni strani, moja številka pa je 8450.

Poletje 2011

Letošnji julij se je začel z veliko vročino, v kateri ni bilo možno kaj prida kolesariti, zato sem imel v tem času večinoma le večerne in nočne ture, ki so bile pravi užitek. Še zlasti vožnja ponoči nudi neverjetne občutke. Prometa je manj. Z močno prednjo lučjo, zadnjo lučjo, odsevnim jopičem in odsevnimi trakovi na nogah, sem bil zelo viden in vsi vozniki so me že od daleč videli in se me izogibali, tako da v nočnih vožnjah še nikoli nisem doživel kake neprijetne izkušnje z avtomobilisti. Pa tudi bolj hladno je, temerature so zelo prijetne za kolesarjenje.

Ko je huda vročina minila, so se tudi treningi spet odvijali preko dneva, včasih pa so se zavlekli krepko v noč.

To poletje zelo hitro mineva. Pet dni kolesarjenja na Goričkem v super družbi, s katerega sem se vrnil v ponedeljek, 25.7. je ekspresno minilo. Tisti klanci niso dolgi, so pa strupeno strmi, tudi krepko preko 20%, teren pa je le redko raven. Torej idealno za prirave za francoski PBP, ki se hitro bliža. Tam menda tudi ni ravnine, pa tudi ne zelo dolgih klancev. Le 1230 km gor in dol, da dobiš morsko bolezen.

Po dnevu v službi, sem bil v sredo že na 305 km dolgem brevetu, ki je potekal iz Ljubljane do Tolmina, Bovca, preko Vršiča na Gorenjsko do Kamnika in spet v Ljubljano. Nabralo se je za kakih 3000 višincev. Super tura s kar spodobnim tempom in zaključkom v gostilni Viški hram na Dolgem mostu v Ljubljani. 

Po dveh dnevih v službi je nastopila sobota. Tisti, ki smo bili na Goričkem, smo se dogovorili za nor projekt, h kateremu smo privabili še Edija z Lesc, sicer stalnega udeleženca brevetov v Sloveniji in letošnjega PBP.  Majhna skupina ene kolesarke in treh kolesarjev se je zjutraj, večinoma vsak iz svoje smeri napotila od doma napotila v Split. Midva s Tanjo s Severne Primorske, Nevijo iz Kopra, Edi pa z Lesc. Ko smo se srečali, je imel Edi prevoženih že okoli 100 km več kot ostali trije. Otovorjeni z manjšimi prednjimi in zadnjimi torbami (le Edi je imel nahrbtnik), v katerih smo imeli le najnujnejše stvari, kopalke in miniaturne brisače, smo kar hitro premagovali kilometre. Na poti je bilo veliko zanimivih dogodivščin, foto Edi je naredil ogromno lepih fotografij, vse skupaj pa je bila idealna priprava za Francijo, saj smo vozili tudi ponoči. Zadnja tretjina poti je bila bolj počasna, saj smo se zaradi zaspanosti in utrujenosti malo več ustavljali. Prijetno utrujeni, smo v Split, s Tanjo in Nevijem smo imeli vsak prevoženih le malo manj kot 500 km, Edi pa malo malnj kot 600 km, prispeli v nedeljo v dopoldanskih urah, poiskali mestno plažo, se kopali v morju in zaspali v bližnjem parku. Žal ni bilo časa za ogled tega lepega mesta, saj smo imeli ob pol osmih zvečer že trajekt proti Reki, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Sledilo je le še dobrih 100 km kolesarjenja do doma, skupaj pa je na tej avanturi naneslo skoraj 600 km. To je bil tudi zadnji test pred odhodom v Francijo, pokazal pa je zelo dobro pripravljenost vseh štirih. Še posebej sta lahko s svojo pripravljenostjo zadovoljna Tanja, ki je imela to poletje precej zdravstvenih težav in skoraj mesec dni ni sestavila konkretne ture ter Nevijo, ki je s svojimi skoraj 60 leti izredno hiter in vzdržljiv.

Sledi le še nekaj dni strmih klancev ponovno na Goričkem, še kaka daljša tura, potem pa le še počitek, saj se odhod v Francijo nezadržno bliža.

Vasja 20 let

Danes praznuje svoj 20. rojstni dan moj starejši sin Vasja. Želim ti vse najboljše, da bi bil srečen in zadovoljen in da bi se ti tvoja življenjska pot uresničevala po tvojih željah in zamislih, v sreči, zdravju in vsem dobrem. 

Slovenskih 1000+ uspešno izpeljanih

17 prijavljenih, 15 nas je štartalo, 7 jih je prispelo do cilja. To je epilog najdaljšega slovenskega breveta. Na štartu, v četrtek, 23.6.2011, ob šestih zjutraj, kjer je vso štartno proceduro izvrstno izpeljala Tanja, nas je pričakal lep in sončen dan, ki pa je kmalu postal soparen in prevroč. Ampak nihče ne bi nasprotoval, če bi tako ostalo, saj nas je vzpon na Vršič pričakal z močnim nalivom. Na srečo je bila z nami, oz. za nami, Alenka, Simonova sestra, ki ga je spremljala na tem brevetu, pa smo ji tudi ostali udeleženci dali svoje stvari, da nam jih je prevažala. Povem vam, da je bil to pravi luksus. Namesto težkih potovalnih torb, ki mokre od dežja postanejo še težje, nam je ona vozila vse kar se je kdo zamislil. Žal avgusta v Franciji ne bo tako. 

Alenka nas je pričakala na Vršiču, kjer smo se lahko preoblekli in se previdno spustili v Kranjsko Goro. Tam smo vedrili kake tri ure, medtem pa je kar nekaj udeležencev obupalo in je končalo svojo deževno avanturo. Žal tam nismo bili vsi. Ivan je na vzponu zelo zaostal, na telefon se ni javljal, zato sva ga šla z Alenko iskat. Dobila sva ga, ko se je ves premočen in premražen spuščal z Vršiča. Tam je tudi on končal brevet, ampak zadovoljen, ker se je lahko pogrel ovit v deko. 

Ampak Ivan ni bil edini, ki se nam je izgubil. Tudi triatlonec Damjan je nekje zaostal in tudi na telefon se ni javljal. 

V Kranjski Gori nam je medtem Matejeva Sabina pripravila izvrstne palačinke, ki so nam skrajšale vedrenje. Po kakih treh urah nas je osem nadaljevalo pot, dogovorjeni, da se držimo skupaj. Močan veter je posušil ceste in vožnja bi bila pravi užitek, če se ne bi neprestano ustavljali. No, ne glede na to, smo imeli že kar standarden postanek v Begunjah, kjer sta Edijeva starša pripravila pecivo in čaj. Naslednji daljši postanek smo imeli na Petrolovi črpalki v Šenčurju, kamor nam je Dušan prinesel sendviče, pijačo, banane, ... Vsega se niti ne spomnim več. Prava pojedina, po kateri smo zaspali na stolih poleg bifeja. V zgodnjih jutranjih urah smo nadaljevali pot. A le do Kamnika, kjer nas je Darko čakal z juho. Njam, dobra je bila. Res, hvala vsem. Edijevim staršem, Dušanu in Darku. Po tem nas je čakal vzpon na Črnivec, ki je hitro minil, kakor tudi pot naprej do Mislinje, čeprav je bilo od Velenja dalje zelo veliko prometa. V Mislinji pa spet dež. Sprva malo in že smo nadaljevali proti Slovenj Gradcu do naslednje kontrolne točke. A do tam nas je dobil močan naliv, nebo je bilo črno in v Slovenj Gradcu sem se odločil, da ne nadaljujem breveta, kljub temu, da nas je na kontrolni točki pričakal Silvo s slastnimi sendviči in rogljiči. Ko sem se že dogovarjal za prevoz domov, me je poklical izgubljeni triatlonec Damjan, ki je rekel, da je tisti trenutek zaradi težav s kolesom odstopil v Mislinji, do Ljubljane pa da ga bo peljala žena. No, pa sem tako tudi jaz dobil prevoz proti domu. 

Ostala sedmerica je nadaljevala pot. Po dežju. Kaj dežju, po hudem nalivu vse do Maribora in potem  po trasi naprej. O svojih doživljajih bodo kaj več napisali sami. Sigurno jih ni bilo malo. Vsak brevet piše svoje zgodbe in o vsakem bi se dalo napisat knjigo.

Po 60 urah sta v cilj prispela Sendi Anželj in Matej Komplet, ki nista bila videti kaj prida utrujena, ostali pa so bili ta čas še kar precej oddaljeni od cilja. Malo čez pol polnoči v noči iz sobote na nedeljo sem šel  s kolesom nasproti preostalim petim junakom. V spremstvu Ivana, ki je skoraj zmrznil na spustu z Vršiča in Darka, ki nam je v Kamniku pripravil slastno juho (oba sta bila na kolesih), ter Alenke in njenega očeta v avtu, iz katerega je odmevala glasba, so se počasi, a vztrajno približevali cilju. Srečali smo se nekje med Postojno in Planino. Bili so vidno utrujeni, neprespani, a trdno odločeni, da jih nič več ne more ustaviti. Ta občutek poznam z letošnjega DOSa.

Matej Lavriša, Slavko Bučar, Simon Gregorčič, Edi Vovk in Simon Krašna so cilj dosegli ob štirih zjutraj. 70 ur so porabili za ta brevet. Fantje, tudi Sendi in Matej Komplet, vse čestitke, zame ste pravi heroji in verjetno se bo marsikdo od vas enkrat v prihodnosti preizkusil tudi na DOSu. Razen Mateja Kompleta, ki je prevozil letošnji DOS, so ostali na cilju vstopili v Klub 1000, v katerem je zelo malo Slovencev. Vsa čast, fantje.

Na koncu naj se zahvalim Tanji, naši letošnji super randonneurki, ki se zaradi službenih obveznosti žal ni mogla udeležiti tega breveta, zato pa je priskočila na pomoč na štartu. Zahvala velja tudi Alenki, ki je nesebično pomagala in vozila opremo vsem udeležencem breveta, čeprav je bila prvenstveno tam zaradi brata Simona. Zahvala gre še Alenkinemu očetu, ki je preostalim ''preživelim'' pomagal od Gorišnice do cilja, kakor tudi vsem prijaznim uslužbencem na bencinskih črpalkah, Stanki, ki nam je na Gradu pripravila kup banan in uslužbencu Šport hotela v Postojni, kjer smo imeli kontrolne točke.

Željo udeležencev, da ta brevet postane tradicionalen, bomo v ŠD BIK.SI upoštevali, bomo pa malo spremenili traso in s tem naredili brevet še bolj atraktiven.

Sam nisem nič razočaran, ker nisem končal tega breveta. To je v bistvu prvi brevet, ki ga nisem končal. V življenju sem že trikrat prevozil preko 1000 km, nazadnje letos na DOSu, zato niti nisem čutil kakega posebnega izziva. Glavni krivec za odstop je bil vsekakor dež in slaba napoved tistega petka, a svet se vrti naprej in naj bo prevoženih Slovenskih 1000+ izziv za naslednja leta.

1000 km brevet - Slovenskih 1000+

Manj kot dva tedna nas ločita do naslednjega breveta. Najdaljšega letos v Sloveniji, 1008,2 km dolgega, kjer sem sam glavni organizator. Trasa je določena. Štart Slovenskih 1000+ bo v četrtek, 23.6.2011, v Ajdovščini ob 6. uri zjutraj pred vhodom v pivnico in pizzerijo hotela Gold Club (center mesta). Trenutno nas je prijavljenih že 12 udeležencev, ki moramo progo prevoziti v največ 75 urah, seveda pa sem prepričan, da to ni zadnja številka.