V soboto, 17.4.2010, sem opravil test pripravljenosti pred letošnjim DOSom. Ob 3.10 zjutraj sem štartal na trasi Ajdovščina - Razdrto - Postojna - Logatec - Ig - Grosuplje - Višnja Gora - Ivančna Gorica - Trebnje - Mokronog - Sevnica - Krško - Brežice - Novo mesto - Metlika - Črnomelj - Stari trg - Kočevje - Ribnica - Sodražica - Cerknica - Planina - Postojna - Podnanos - Ajdovščina.
Že od štarta se mi je pridružil še en dosovec, in sicer, glede na mojo starost pravi mladenič, David Črmelj iz Potoč pri Ajdovščini. Precej toplo jutro je pripomoglo k zelo dobremu razpoloženju. Z avtom z rotacijsko lučjo naju je spremljala Vladka, ki je bila prvič v tej vlogi, kar pa sploh ni bilo opaziti. Delovala je kot izkušena spremljevalka kolesarjev. Tempo kolesarjenja je bil kar spodoben in nekje na polovici vzpona na Razdrto (po Rebrnicah) smo dohiteli in prehiteli še enega dosovca, Francija Horvata, ki je na svojo pot štartal že prejšnji dan popoldne. Sploh sem imel do jutra občutek, da če bi nekdo gledal dogajanje po slovenskih cestah to noč oz. jutro z neba, bi videl le kup rotacijskih luči. Še kar nekaj ultramaratonskih kolegov se je namreč to noč odpravilo na daljši trening.
Prvi postanek je bil v Logatcu, kjer smo se ustavili pri Srečku, članu moje letošnje dosovske ekipe, ki nam je skuhal čaj in pripravil nekaj malega za prigrizniti, ko pa smo se odpravili naprej, se nam je pridružil pri kolesarjenju. Takrat se je že začel delati dan, jaz pa sem po nerodnosti slabo pritrdil prednjo luč, ki je po nekej deset metrih padla po tleh in odpovedala delovanje. Ker je bilo že kar svetlo, se takrat s tem nisem kaj prida ukvarjal.
No, kilometri so kar bežali mimo nas, naslednjič pa smo se ustavili v Grosupljem. Tam je šla Vladka naprej po avtocesti do Trebnjega. Kljub nekaj nasprotnemu vetra se do Brežic skorajda nismo ustavljali, tam pa smo po 208 prevoženih kilometrih napolnili bidone, spraznili mehurje in nadaljevali pot do Novega mesta, kjer nam je moja mama skuhala testenine. Po kosilu se je Srečko odločil, da ne bo kolesaril čez Vahto. Kolo je spravil v avto in z Vladko sta naju počakala v Metliki. Tam je padla njegova dokončna odločitev. Zdravstveni problemi so bili preveliki, posledično tudi nekaj slabša pripravljenost, zato ga je Vladka odpeljala domov v Logatec. Kljub temu je z nama do Novega mesta prevozil okoli 200 km s povprečno hitrostjo okoli 31 km/h. Kapo dol!!!
Z Davidom sva nadaljevala pot po Beli krajini, za Črnomljem pa naju je čakal vzpon proti Kočevju, ki pa je kar hitro minil. Do zdaj sem ta vzpon s kolesom prevozil dvakrat. Prvič lani, ko sem se pripravljal na lanski DOS in je neusmiljeno deževalo, imel pa sem občutek, da ga nikoli ni konca. Drugič na lanskem DOSu, ko sem imel spet občutek, da ga stalno daljšajo. Tokrat je bilo lažje in hitreje, od Kočevja dalje pa se je Davidu dobesedno strgalo. Proti Ribnici in naprej proti Sodražici sva ga žgala tudi preko 40 km/h. Po nekaj več kot kot 300 prevoženih kilometrih!!! Priznam, da pri tej hitrosti nisem bil sposoben menjati. A to ga ni oviralo. Tudi v klanec proti Bloški polici je gonil s težkimi prenosi. In to potem, ko je prejšnji dan opravil 12-urni trenig in se na najino skupno turo odpravil brez spanja. Ni kaj, prepričan sem, da bo na cilju letošnjega DOSa krepko prej kot v dveh dneh. Lahko pa bo tudi eno največjih presenečenj.
V Novi vasi naju je spet prevzela Vladka, pot pa smo nadaljevali le še do Podnanosa. Ob 20.15 uri nisva šla naprej, ker nisva imela luči (tudi Davidu je odpovedala prednja luč). Zaradi lastne varnosti nisva prevozila še preostalih 12 km.
Nekaj statistike:
Še nekaj besed o moji pripravljenosti. S tem treningom sem kar zadovoljen. Na koncu nisem čutil kakšne hude utrujenosti. Razen nekaj malega pekočih podplatov, nisem imel zdravstvenih težav. Glede na vreme, ki letošnjo zimo in pomlad ni bilo kaj prida naklonjeno kolesarjem, mi še kar gre. Ena srednja žalost, čeprav vseeno menim, da bi mi na letošnjem DOSu moralo iti bolje kot lani. Polovica ekipe je enaka kot lani, novim članom pa popolnoma zaupam. Vsi člani so enakovredni in vsi se zavedajo resnosti nalog, ki so jih prevzeli s sodelovanjem v ekipi.
Včasih slišim koga od sotekmovalcev, ko pravi, da bo na DOSu štartal na tak ali tak čas. Jaz imam še vedno enak cilj. Enak kot lani. In sicer priti do cilja, živ, na kolesu in v regularnem času. Seveda pa se na DOSu ne bom vozil kot zdolgočaseni turist in vse kar bo več kot le prihod v cilj, bo zlata vredno. Prav nihče ne more z gotovostjo trditi, da bo na tako dolgi preizkušnji sploh prišel do cilja. DOS je resda tekma. Dirka v pravem pomenu besede. Prav tako ekstremna v še bolj pravem pomenu besede. Kdor se jo udeleži, mora biti že maja v najboljši formi. Vendar jo sam smatram le kot dirko s samim seboj. Prav nič me ne zanima, če sem 15., 27., 45. ali pa zadnji v razvrstitvi. Važno je le, da bomo s celo ekipo dali vse od sebe, da dosežemo primarni cilj, ki je prihod v cilj. Vsekakor pa prav vsakomur od sotekmovalcev privoščim, da bi s čim manj težavami prišli v cilj.
